Zgodbe iz vesolja


Program Artemis: velika vrnitev človeštva na Luno

Na vrh

Letos decembra bo minilo 50 let odkar so se astronavti nazadnje sprehajali po površju našega edinega naravnega satelita. 14. decembra leta 1972 se je posadka Apolla 17 pod vodstvom poveljnika Gena Cernana poslovila od Lune in to je bil konec najbolj velikopoteznega in najdražjega vesoljskega programa v zgodovini človeštva. Obisk Meseca je mnogim vliv upanje na skorajšnjo kolonizacijo, ne le Lune, temveč kar Osončja. Toda izkazalo se je, da je bil program Apollo izjemno drag projekt, ki nam je prinesel premalo praktičnih koristi. Tako si podobnega podviga vse do danes ni privoščila nobena druga država. Leta 2017 pa je ameriška NASA naznanila začetek programa Artemis. Končno naj bi se človeštvo vrnilo na Mesec, pri čemer pa naj bi tokrat to nebesno telo osvojili trajno. Pri vsem tem, pa naj bi bil projekt Artemis le odskočna deska za veliko bolj ambicijozen projekt.

Kakšni pa so pravzaprav cilji programa Artemis? Kako bo potekala njegova izvedba? Kdo vse sodeluje v tem projektu? In ali Artemis res pomeni začetek kolonizacije vesolja?

Več


Kako je Rimska cesta vplivala na razvoj Zemljine skorje

Na vrh

Zemlja je edinstven planet v Osončju, saj na njej najdemo celine, ki jih obdajajo globoki oceani. Obstoj obojih je med drugim posledica dejstva, da je zunanja plast našega planeta, torej skorja, trdna. V splošnem sprejete znanstvene razlage govorijo o nastanku ter nenehnem obnavljanju Zemljine skorje, ki je posledica procesov v notranjosti našega planeta. Toda nedavno odkritje znanstvenikov avstralske univerze Curtin pod vodstvom profesorja Chrisa Kirklanda, je te teorije vsaj delno postavilo pod vprašaj. Ta skupina znanstvenikov je nedavno predstavila tezo, da je zgodaj v Zemljinem obstoju njeno skorjo pomagala izoblikovati kar naša Galaksija oziroma Rimska cesta.

Kako so Kirkland in sodelavcem prišli na tako radikalno idejo? Kakšne dokaze imajo zanjo? In kako naj bi se ravno naša Galaksija vmešala v nastanek Zemljine skorje?

Več


Razlog za različni barvi Urana in Neptuna

Na vrh

Naše Osončje, katerega del smo seveda tudi mi, sestavlja pisana druščina nebesnih teles, ki se med sabo močno razlikujejo. V njem kraljuje Sonce okoli katerega kroži osem planetov ter na tisoče manjših objektov. Obstajata pa dva planeta, ki sta si izjemno podobna tako po barvi, velikosti, kot tudi po njuni notranji strukturi. To sta ledena orjaka Uran in Neptun, ki se nahajata na samem robu Osončja. Prepoznavna sta predvsem po modri barvi, ki je posledica metana (CH4) v njunih atmosferah. Vendar barvi teh planetov nista popolnoma enaki. Če je Neptun temno moder, pa je Uran modrozelen. Vprašanje, kaj je razlog tej razliki je astronome mučilo že desetletja. Letos pa je skupina astronomov pod vodstvom Patricka Irwina z Oxforda, izdelala natančen matematični model atmosfer obeh planetov in izkazalo se je, da odgovor tiči v majhnih razlikah v sestavi atmosfer obeh orjakov.

Več


Daljna svetova, kjer dežujejo diamanti

Na vrh

Leta 1981 je znanstvenik Marvin Ross z Kalifornijske univerze v prestižni reviji Nature objavil provokativen članek. V njem je Ross izzval obstoječe predstave o kemični sestavi Urana in Neptuna ter znanstveno srenjo razburil s tezo, da se v notranjosti obeh planetov nahaja jedro, katerega zunanje plasti so sestavljene iz čistega diamanta. Ross je v naslovu članka uborabil besedno zvezo »diamanti na nebu«. Štirideset let pozneje dokazi za pokrajino iz diamantov v notranjosti ledenih orjakov prihajajo od povsod. Pa ne le za pokrajino. Glede na nekatere izračune, naj bi globoko pod površjem Urana in Neptuna padal čisto pravi diamantni dež.

Več


Težave s kisikom za astronavte

Na vrh

27. januarja 1967 se je zgodila katastrofa. Astronavti Roger Chaffee, Ed White in Gus Grissom so na krovu Apolla 1 delali simulacijo izstrelitve v orbito, ki je bila načrtovana za 21. februar. To je bila prva misija v okviru programa Apollo, katerega cilj je bil ponesti človeško posadko na Luno. Vendar Apollo 1 ni nikoli poletel. Takoj po prihodu v kabino je Grissom začutil vonj, za katerega je rekel, da ga je spominjal na »kisli pinjenec«. Pozneje so imeli težave s komunikacijo s kontrolnim stolpom. Odštevanje do simulirane izstrelitve je bilo tako kar dvakrat začasno prekinjeno do 18.30 po lokalnem času. Le minuto po ponovnem pričetku odštevanja pa se je zaslišal Grissomov krik »Hej! Ogenj!«. Kričanje astronavtov je prenehalo 12 sekund pozneje. Čeprav je bila na prizorišče nemudoma poslana reševalna ekipa, pa ta iz različnih razlogov ni mogla takoj do astronavtov. Med drugim je zračni tlak v kabini zaradi požara narastel na skoraj dve atmosferi, kar je začasno onemogočilo odpiranje vhodne lopute.

Več


Kozmična grožnja vašemu računalniku

Na vrh

Februarja leta 2017 so udeleženci vsakoletnega srečanja American Association for the Advancement of Science (AAAS) poslušali nenavadno predavanje, ki ga je pripravil Dr. Bharat Bhuva, profesor elektrotehnike na Univerzi Vanderbilt v mestu Nashville, Tennessee. Dr. Bhuva namreč raziskuje vpliv vesoljskega vremena na elektronske sisteme na Zemlji in v njeni okolici, med predavanjem pa je izpostavil prav posebno temo – izid zveznih volitev v bruseljskem volilnem okraju Schaerbeek leta 2003.

a takratnih volitvah je namreč prišlo do zapleta pri razglasitvi volilnih rezultatov shranjenih na enem od računalnikov. Ti so kazali, da naj bi za relativno malo znano kandidatko Mario Vindevoghel glasovalo več volivcev, kot ji je to omogočal tamkajšnji glasovalni sistem. Na srečo so volilne glasove iz varnostnih razlogov beležili tudi na papirju. Preverjanje glasov shranjenih na papirnatih volilnih listkih je pokazalo, da je računalniški sistem Marii pripisal natanko 4096 glasov preveč. Strokovnjaki so se takoj lotili mukotrpnega preverjanja programske opreme ter samega računalnika, vendar je oboje delovalo brezhibno. Po tem, ko so izločili vse preostale vzroke, jim je ostala ena sama možnost. Dejstvi, da se je napaka pripetila samo eni kandidatki ter da je število odvečnih glasov bilo natanko 4096, (potenca števila dva), sta nakazovali, da je šlo za enkratno računalniško napako in sicer za na videz spontano spremembo vrednosti na enem od tranzistorjev v delu računalniškega vezja, kjer je bil shranjen Mariin volilni rezultat. Sprememba vrednosti v trinajstem bitu z logične ničle na logično 1 naj bi namreč spremenila rezultat za že omenjenih 4096 glasov. Štirinajst let pozneje je Dr. Bhuve predstavil tezo, da naj bi napako povzročil mikroskopski obiskovalec iz vesolja – kozmični delec.

Več


Kaj so nam o vikingih razkrili skrivnostni delci iz vesolja?

Na vrh

Evropejci ter državljani ZDA smo navajeni slaviti Krištofa Kolumba kot odkritelja ameriškega kontinenta. Toda geološko najdbišče L’Anse aux Meadows na Novofunlandskem otoku v Kanadi pripoveduje zgodbo o vikinški oziroma nordijski koloniji, ki je obstajala v obdobju, ki je trajalo le 10 let in je bilo z nekoliko negotovosti umeščeno med leti 990 in 1050. Bolj natančno obdobja bivanja Vikingov v današnji Kanadi ni bilo moč določiti. Oktobra letošnjega leta pa je skupina znanstvenikov objavila članek v reviji Nature[1], v katerem so opisali metodo, s katero so lahko z veliko natančnostjo določili, kdaj so Vikingi dejansko bili prisotni v Kanadi. Margot Kuites in sodelavci so dokazali, da so Nordijci na tem kontinentu zagotovo živeli leta 1021, pri tem odkritju pa jim je pomagal precej nepričakovan zaveznik – kozmični delci.

Več


Dan, ko je izginil Sončev veter

Na vrh

Sončev veter je ioniziran plin, ki nenehno odteka s Sonca v medplanetarni prostor. Na njegov obstoj so astronomi sumili že v 19. stoletju, vendar so opazovalni dokazi prišli šele z začetkom vesoljske dobe. Sončev veter polni ves prostor med planeti. Na poti od Sonca navzven ta plin naleti na ovire, kot so magnetna polja planetov in okoli njih ustvari votline, ki jih imenujemo magnetosfere. Njegova hitrost niha med približno 300 in 800 km/s. Ta plin okoli Osončja ustvari še eno votlino, ki jo imenujemo heliosfera in katero sta do sedaj zapustili le dve plovili – Voyager 1 in 2. Nenadno dolgotrajno izginotje Sončevega vetra bi na dolgi rok lahko imelo resne posledice tudi za življenje na Zemlji. Do takega izginotja na srečo še nikoli ni prišlo, je pa 11. maja leta 1999 Sončev veter skorajda izginil. Dogodek nam služi kot opomin o tem, kako malo dejansko vemo o tem vetru ter njegovem vplivu na naša vsakdanja življenja.

Več


Podnebne spremembe na Zemlji 6 – Sončeva aktivnost in kozmični delci

Na vrh

Da se Sončeva aktivnost spreminja s časom, so znanstvenik ugotovili v 17. stoletju, takoj po odkritju teleskopa. Že Galileo Galilei je opisal temna območja na Sončevem površju in z njihovo pomočjo določil vrtilno dobo Sonca. Nemški astronom Heinrich Schwabe (1789-1875) je odkril, da se število Sončevih peg spreminja s povprečno periodo 11 let. Temu danes rečemo cikel Sončeve aktivnosti, Sončev cikel ali tudi Schwabov cikel.

Več


Vesoljsko steklo v puščavi Atacama

Na vrh

Puščava Atacama v južnoameriški državi Čile je eden najbolj suhih krajev na Zemlji. Skupaj se razteza na površini 105.000 kvadratnih kilometrov, prekrivajo pa jo kamnita tla, slana jezera, pesek ter felzična oziroma silikatna lava, ki teče v smeri proti Andom. Le malokdo bi puščavo Atacama izbral za svoj dom. Izjema so le astronomi, za katere suho puščavsko podnebje pomeni, da je Atacama idealna lokacija za nekatere največje astronomske observatorije na svetu, kot so New Technology Telescope v kraju La Silla, Very Large Telescope v okraju Paranal ter APEX in ALMA v pokrajini Llano de Chajnantor. Atacama pa skriva še eno zanimivost – v bližini mesta Pica na severu Atacame so znanstveniki namreč odkrili površje, ki je posejano s steklom. To steklo pa niso tam nemarno odvrgli kakšni neodgovorni turisti, temveč ga je tja prinesel prav poseben obiskovalec iz vesolja.

Več


Podnebne spremembe na Zemlji 5 – kratka zgodovina podnebnih sprememb

Na vrh

Temperatura Zemlje ter njenega ozračja se je tekom njene 4,54 milijarde let[1,2,3,4] dolge zgodovine seveda močno spreminjala. Ne pozabimo, da je Zemlja nastala z akrecijo oziroma s trki manjših teles, imenovanih planetezimali in da je bila takoj po njenem nastanku temperatura njenega skoraj 2000° C. Nato se je njena površina dokaj hitro hladila. Nahajališča kristalov zirkona v Avstraliji[5,6,7] nam govorijo o tem, da je le 150 milijonov let pozneje Zemlja že bila pokrita s trdno skorjo in da je na njej že obstajala voda v tekočem stanju. Na Zemljo so nato še milijone let padali asteroidi do nekako pred 3,8 milijarde let, kar je verjetno povzročilo, da so bili vsaj posamezni deli površja našega planeta na trenutke zelo vroči.

Več


Kaj je najstarejša snov na našem planetu?

Na vrh

Ena od stvari, ki je presenetila znanstvenike v zadnjih nekaj desetletjih je bila, da najstarejše trdnine, ki jih najdemo na našem planetu, niso nastale na Zemlji, temveč so jih k nam prinesli meteoriti. To je zgodba dveh meteoritov. Eden od njiju nam je prinesel snov, ki je nastala ob samem rojstvu Osončja, drugi pa trdnine, ki so nastale še veliko prej. Oba meteorita pa sta na Zemljo padla daljnega leta 1969. Prvi je najprej razsvetlil nočno nebo, nato pa padel na tla v bližini mehiške vasice Allende, 8. februarja ob 01:05 zjutraj in je po njej tudi dobil ime – meteorit Allende. Ta vesoljski popotnik, ki je tehtal kar dve toni, nam je prinesel trdnine, katerih starost so znanstveniki določili na 4.567 milijonov let. To so najstarejše znane trdnine, ki so nastale v Osončju, hkrati pa je njihov nastanek postal definicija rojstva Sončevega sistema. Meteorit Allende je sčasoma postal najbolj proučevan meteorit na svetu.

Več


Podnebne spremembe na Zemlji 4 – indikatorji preteklega podnebja

Na vrh

Danes lahko vsebnost CO2 v atmosferi, in posledično njeno temperaturo, določimo iz arktičnega ledu za obdobje preteklih 800.000 let, obstaja pa več metod, s katerimi lahko določimo kakšna je bila globalna temperatura podnebja do pred nekaj sto milijonov leti.

Ena taka metoda je analiza fosiliziranih listov rastlin. Na njihovem površju se namreč nahajajo majhne pore oziroma reže, ki jim pravimo stomata. Skozi njih v rastlino pride CO2, z njim pa ogljik, ki ga rastlina rabi za svojo rast. Povečana vsebnost CO2 v ozračju povzroči, da se površinska gostota teh por zmanjša, hkrati pa je manjši tudi delež celic listov, ki so sestavljajo pore. Temu deležu rečemo stomatski indeks, z njim pa lahko določimo koncentracijo CO2 v atmosferi vse do ordovicija, obdobja, ki se je začelo pred 485, končalo pa pred 444 milijoni let.

Več


Bi lahko pili vodo z Marsa?

Na vrh

Moderna opazovanja Marsa segajo v začetek 17. stoletja, ko je italijanski astronom Galileo Galilei prvikrat obrnil svoj preprost teleskop proti rdečemu planetu septembra leta 1610. Galilejev teleskop še ni bil dovolj močan, da bi z njim lahko razločil kakšne podrobnosti na
planetovem površju. Prvi je o tem poročal leta 1644 Daniello Bartoli, ki je opazil dve temni lisi na Marsovem površju. Nizozemski astronom Chrisitaan Huygens je novembra leta 1659 naredil prvo skico Marsovega površja na kateri je bilo prikazano temno območje, danes poznano kot Syrtis Major Planum, verjetno pa je videl tudi polarne kapice. Huygens je še istega leta izmeril rotacijski čas Marsa, ki znaša približno 24 ur. Pozneje je med leti 1777 in 1784 William Herschel poročal, da se velikost polarnih kapic spreminja s časom. To je pripisal temu, da se vsaka kapica približno pol leta nahaja v temi (to je ekvivalent polarne noči na Marsu) in v tem času njeno površje naraste.

Več


Podnebne spremembe na Zemlji 3 – ogljikov dioksid

Na vrh

Zgodba o odkritju vpliva ogljikovega dioksida na podnebje je dejansko zgodba o odkritju tega toplogrednega plina ter infrardeče svetlobe. Pa se vrnimo v 17. stoletje. Takrat je flamski kemik Jan Baptist van Helmont (1579-1644) delal zanimive poskuse. Med drugim je v zaprti posodi kuril oglje in ugotovil, da je bila teža pepela, ki je ostala po gorenju, manjša od začetne teže oglja. Del oglja se pri gorenju namreč spremeni v nevidni plin, ki ga je Helmont poimenoval „gas sylvestre“ ali divji plin. Danes temu plinu pravimo ogljikov dioksid ali CO2. Tako je ravno van Helmont uvedel izraz „plin“ v kemijo, hkrati pa je pravilno posumil da se taisti plin sprošča pri fermentaciji sadnega soka.

Več


So organske molekule na Marsu dokaz za obstoj življenja na rdečem planetu?

Na vrh

Novembra leta 2011 je NASA proti rdečemu planetu poslala prav posebno misijo, imenovano Curiosity ali po naše Radovednost. To je nadvse primerno ime za motorno vozilo, katerega naloga je raziskovati Marsovo površje ter podnebje. Curiosity je pristal na prav posebnem kraju na Marsu, namreč v tri in pol miljarde let starem kraterju Gale, ki je nastal ob padcu ogromnega meteorita v času, ko je na Marsu še obstajala tekoča voda. Danes sumimo, da je Gale postal jezero in da je dolga leta voda v njem nalagala usedline.

Več


Podnebne spremembe na Zemlji 2 – Milankovićevi cikli

Na vrh

Ko govorimo o gibanju Zemlje, ponavadi pomislimo na dve periodični gibanji – naš planet kroži okoli Sonca, hkrati se pa vrti okoli lastne osi. Obdobju, v katerem Zemlja obkroži našo zvezdo, rečemo leto, medtem ko en Zemljin obrat traja en dan. Vendar to ni vse. Naš planet ima še druga gibanja, ki med širšo javnostjo niso poznana, ki imajo veliko daljše periode in zelo pomemben vpliv na vreme na Zemlji, saj povzročijo pojave, kot so ledene dobe.

Več


NASINA misija bo raziskovala zemeljski plin na Titanu

Na vrh

Če pogosto slišimo novice o tem, da bo človeštvo po dolgih letih spet obiskalo Luno, pa ameriška NASA pripravlja veliko bolj ambiciozen podvig. Pripravlja namreč misijo, ki bo obiskala Saturnovo največjo luno – Titan. Ime misije je nadvse primerno za tak podvig – imenuje se Dragonfly, ali po naše Kačji pastir.

Več


Ne glejte gor! (Nam preti padec astroida?)

Na vrh

Kadar se skozi teleskop zazremo v Luno ali ko občudujemo fotografije Merkurja in ostalih nebesnih teles, ki nimajo atmosfere, lahko vidimo, da je njihovo površje prekrito s kraterji. Te vdolbine imajo različne velikosti, od nekaj centimetrov pa do več sto kilometrov, vsem pa je skupno to, da so jih ustvarili padci meteoritov različnih velikosti. Če Zemlja ne bi imela atmosfere in če 70 % njenega površja ne bi bilo prekritega z morjem, bi njena površina bila na las enaka Merkurjevi.

Več


Kaj sploh je vesoljsko vreme?

Na vrh

Predstavljajmo si, da nam nekega dne na lepem zmanjka električnega toka. Vsi aparati so ugasnjeni. Ni problema, porečemo, počakajmo nekaj minut, da se ustrezne službe odzovejo in popravijo napako v omrežju. Vendar se električni mrk vleče presenetljivo dolgo. Odpravimo se na ulice in nekako izvemo, da je prenehala delovati večina transformatorjev v mestu. Nenavadno globalen je ta električni mrk. Ker imamo radi elektronske novotarije, vzamemo v roke naš najnovejši model mobilnega telefona, da bi se zamotili z igranjem kakšne igrice. Za »hec« preverimo ali naš telefon s pomočjo GPSa še vedno najde našo lokacijo. In čaka nas presenečenje. GPS nam pokaže koordinate, ki se od naše resnične lokacije razlikujejo za nekaj sto metrov. In če smo slučajno med tistimi, ki še imamo doma kakšen kompas, ugotovimo, da je le-ta ponorel ter da niti približno ne kaže v smeri proti severu. Čudno, kajne? Medtem se je že znočilo. Ker se mestne luči še niso prižgale, se nam obeta čudovit pogled na nočno nebo. Toda nebo je nenavadno svetlo in polno čudnih barv. Naslednji dan, ko televizor ter internet spet začneta delovati, izvemo, da so imeli podobne probleme širom po svetu. Pojavijo se poročila o izgubi nekaterih satelitov. Škoda se meri v stotinah milijonov evrov. Na TV ekranih znanstveniki iz nekega Centra za napoved vesoljskega vremena (Space Weather Prediction Center) razlagajo, da se nam je zgodila močna geomagnetna nevihta. Izvemo tudi, da nam jo je zagodlo vesoljsko vreme.

Več


Taborni ognji na Soncu

Na vrh

10. februarja 2020 je Evropska vesoljska agencija (ESA) v orbito okoli Sonca poslala svojo najnovejšo misijo, imenovano Solar Orbiter. Komaj je nato ta satelit konec maja istega leta prvič poskusno proti naši zvezdi obrnil svoja teleskopa za opazovanje Sonca v ultravijolični svetlobi, že je poskrbel za razburjenje med znanstveno srenjo. Njegovi najbolj podrobni posnetki Sonca so namreč razkrili povsem nove pojave na njem, ki so jih znanstveniki poimenovali – taborni ognji. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Več


Velika težava vesoljskih potovanj

Na vrh

Verjetno nisem edini, ki je že od majhnega sanjaril o potovanjih na druge svetove. Odkrivati nove planete, obiskovati daljne galaksije je bila vedno moja skrita želja. Mislim, da ne pretiravam, če napišem, da se večini ljudi ideja o naselbinah na Luni ter na Marsu, v ne tako oddaljeni prihodnosti, zdi nekaj samoumevnega, nekaj, kar se bo zagotovo zgodilo.

Več


Kratka zgodovina Sončevih ciklov

Na vrh

Sonce je nam najbližja zvezda in kot taka odločilno vpliva na podnebje na Zemlji. V literaturi po navadi zasledimo podatek, da se Sonce trenutno nahaja na glavni veji Herzsprung-Russellovega diagrama, kar pomeni, da se njegov izsev praktično ne spreminja, da je torej količina energije, ki jo oddaja, konstantna. V veliki meri je ta trditev seveda resnična. Spremembe sončevega izseva so za večino teoretskih astrofizikov dovolj majhne, da jih lahko zanemarijo. Vendar, če sončev izsev merimo zelo, zelo natančno, ugotovimo, da obstajajo nihanja. To pomeni, da Sonce na trenutke izseva v medplanetarni prostor nekoliko manj ali nekoliko več energije, to pa vpliva na podnebje na Zemlji.

Več


Izgubljena v vesolju – naša najstarejša vesoljska misija

Na vrh

Daljnega leta 1977 je ameriška NASA v vesolje izstrelila dva satelita, imenovana Voyager (po naše Popotnik) 1 in 2. Njuna naloga je bila obiskati oddaljene planete v Osončju in obe sondi sta nam poslali ene prvih bližnjih posnetkov Jupitra, Saturna, Urana in Neptuna. To nalogo sta obe plovili opravili izvrstno, vendar ju po njunem končanem delu NASA še ni hotela upokojiti. Namesto tega sta se tekom desetletij Voyager 1 in 2 počasi vendar vztrajno oddaljevali od Sonca, vse dokler nista 25. avgusta 2012 ter 5. novembra 2018 postali prvi plovili nasploh, ki sta zapustili varno zavetje, ki jima je ponujalo naše Sonce in sta vstopili v medzvezdni prostor. Sondi Voyager sta satelita z najdaljšim stažem in nam še danes pošiljata neprecenljive podatke o dogajanju v oddaljenih kotičkih vesolja.

Več

Velika podnebna ohladitev, ki je ne bo

Na vrh

Leta 2019 je več novičarskih medijev po svetu objavilo novico o tem, kako je NASIN znanstvenik Martin Mlynczak v izjavi za medije povedal, da se Zemljina atmosfera ohlaja. Mlynczak naj bi izjavil da to ni le zaskrbljujoč temveč tudi strašen trend. Drveli naj bi kar proti novi mali ledeni dobi.

Več


Prihaja Vesoljski teleskop James Webb

Na vrh

25. decembra lani je največja raketa Evropske vesoljske agencije, Adriane 5, v vesolje ponesla prav poseben tovor. V njej je bil namreč kot origami zložen največji ter tehnološko najbolj dovršen vesoljski teleskop vseh časov. Skupno je površina tega z zlatom prekritega čuda več kot šest krat večja od površine Vesoljskega teleskopa Hubble. Ta nov teleskop, imenovan Vesoljski teleskop James Webb, bo po pričakovanjih znanstvenikov lahko opazoval prve galaksije, ki so nastale pred več kot 13,5 milijardami let, pokukal pa bo lahko tudi v notranjost ogromnih plinskih oblakov, kjer se rojevajo nove zvezde. Ena od pomembnejših nalog Webba bo tudi iskanje molekul v atmosferah eksoplanetov, ki nepogrešljive za razvoj življenja. Preden pa bo Webb zmožen vseh teh spektakularnih odkritij, bo po izstrelitvi moralo miniti še šest mesecev, tekom katerih si bo marsikateri astronom pogrizel vse nohte.

Več


Lunine mene ne povzročajo prometnih nesreč

*lastna raziskava

Na vrh

Izvleček

V tem članku analiziram pogostost prometnih nesreč v Republiki Sloveniji v obdobju med 1. januarjem 1995 in 30. junijem 2010 in jo primerjam z Luninimi menami. Skupaj se je v tem obdobju (5845 dni) zgodilo 635271 prometnih nesreč, od tega 3984 s smrtnim izidom. To pomeni, da se je v povprečju v Sloveniji na dan zgodilo 108.7 prometnih nesreč, takih s smrtnim izidom pa 0.68 na dan. Primerjava z Luninimi menami je pokazala, da je povprečno število prometnih nesreč v dneh, ko je Luna polna enako povprečnemu številu nesreč v ostalih dneh, kar pomeni, da ni nobenega indica, ki bi kakor koli kazal na to, da bi Luna imela kakršen koli vpliv dogajanje v prometu.

Več


Podnebne spremembe na Zemlji 1 – Uvod

Na vrh

Tale prispevek je uvod v serijo prispevkov v katerih bom govoril o podnebnih spremembah ter njihovi povezavi z astronomskimi pojavi. Dotaknil pa se bom tudi vzrokov za podnebne spremembe, ki z astronomijo nimajo nič, to pa zato ker ne bi bilo na prav, če bi v prispevkih pustil vtis, da so astronomski pojavi glavni ali celo edini vzrok za podnebne spremembe na Zemlji.

Dejstvo, da se podnebje na Zemlji s časom spreminja, je znanstvenikom znano že zelo dolgo. Že leta 1686 je britanski znanstvenik Robert Hooke (1635-1703), ki je proučeval fosile orjaških želv na jugozahodni obali Anglije, spoznal, da je nekdaj tam vladalo tropsko podnebje. Vzrok za tako drastično spremembo podnebja pa je Hooke pripisal premikom Zemljine osi. Okoli leta 1830 je škotski geolog Charles Lyell (1797–1875), znan kot „oče paleontologije“, že vedel, da se občasno podnebje lahko zelo ohladi. Lyell je v svojem delu opisal veliko ohladitev v zadnjih 50 milijonih let, ki je vodila do 2 milijona let trajajoče ledene dobe. Ker je sumil, da za tem stojijo dolgotrajni astronomski pojavi se je obrnil na angleškega astronoma Johna Herschela (1792-1871), ki je pojasnil, da se količina svetlobe, ki v danem trenutku doseže Zemljino površje, spreminja zaradi periodičnih sprememb ekscentričnosti Zemljine tirnice, precesije Zemljine osi vrtenja ter spremembe naklona te osi glede na ekliptiko. Herschel je svoje ideje, da omenjeni trije procesi vplivajo ne samo na količino sončne energije, ki doseže Zemljo, temveč posledično tudi na živali in rastline, predstavil Geološkemu združenju decembra leta 1830.

Več


Devet geomagnetnih neviht, ki so se vpisale v zgodovino

Na vrh

Geomagnetne nevihte so najbolj intenzivne manifestacije vesoljskega vremena. Izraz pomeni močno motjo Zemljinega magnetnega polja. Vzroki za najmočnejše geomagnetne nevihte so medplanetarni izbruhi koronalne snovi, ki po medplanetarnem prostoru potujejo s hitrostmi nekaj sto kilometrov na sekundo.

Geomagnetne nevihte nam jo lahko pošteno zagodejo. Tukaj je seznam devetih neviht, ki so se uvrstile v kategorijo ekstremne geomagnetne nevihte. Vsaka od njih pa je pustila trajen pečat v kolektivnem spominu človeštva.

Več


Tako smo odkrili Sončev veter

Na vrh

Sončev veter je ioniziran plin, ki nenehno odteka z naše zvezde v medplanetarni prostor. Vsa nebesna telesa v Osončju so obdana s tem plinom, ki v smeri stran od Sonca potuje s hitrostmi med 300 in 800 km/s. Ustavi ga šele snov v medzvezdnem prostoru, zaradi česar Sončev veter dolbe nekakšno votlino okoli Sonca, ki ji pravimo heliosfera. Izven heliosfere se začne medzvezdni prostor v katerega sta do sedaj vstopili le dve človeški plovili – satelita Voyager 1 in 2. Sončev veter je tudi medij, s katerim Sonce komunicira z Zemljo in lahko povzroči motnje v njenem magnetnem polju, ki spadajo med pojave, ki jih imenujemo z generičnim imenom vesoljsko vreme. Odkritje Sončevega vetra je bil izredno zanimiv proces, saj je temeljil na opazovanjih treh naravnih pojavov – Zemljinega magnetnega polja, polarnih sijev ter Sončeve aktivnosti. Povezavo med temi tremi pojavi so ugotovili astronomi ter geofiziki v 19. ter prvi polovici 20. stoletja. Pa se najprej vrnimo nekoliko v preteklost.

Več


Nevihta, ki je spremenila znanost

Na vrh

1. septembra leta 1859 je angleški astronom Richard Carrington na svojem domačem observatoriju opazoval Sonce. Na Sončevem površju je bilo takrat več skupin Sončevih peg, ki jih je Carringto, kot ponavadi, pazljivo prerisoval na bel papir.

Več


Nevihta, ki je sprožila podmorske mine

Na vrh

Med 2. in 4. avgustom 1972 je so se v aktivnem obmolčju AC 11976 (na sliki) zgodili številni svetli blišči, ki so jih spremljali proti Zemlji usmerjeni koronalni izbruhi snovi[1]. Prva izbruha sta povzročila geomegnetni nevihti, a bolj kot to je pomembno dejstvo, da sta “počistila” prostor med Zemljo in Soncem, s čimer sta omogočila neovirano potovanje izbruha koronalne snovi, ki je potovanje pričel 4. avgusta ter je Zemljo dosegel v rekordnem času – le v 14.6 urah. Blišč, ki se je zgodil hkrati s tem dogodkom je bil pozneje klasificiran kot X20 [6], kar ga uvršča med najmočnejše v znani zgodovini.
4. avgusta ob 20:54 UT je nad severu ZDA zasijal svetel polarni sij. Magnetometer v Boulderju, v zvezni državi Colorado je “ponorel”, močne motnje Zemljinega magnetnega polja pa so izmerili v južni Indiji ter na Havajih. Na južni obali Združenega Kraljestva je polarni sij zasijal tako močno, da so se pojavile sence, videli pa so ga tudi piloti na komercijalnem letu v bližini mesta Bilbao v južni Španiji.

Več

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: