Izgubljena v vesolju – naša najstarejša vesoljska misija

Nazaj

Poglej/poslušaj na

Daljnega leta 1977 je ameriška NASA v vesolje izstrelila dva satelita, imenovana Voyager (po naše Popotnik) 1 in 2. Njuna naloga je bila obiskati oddaljene planete v Osončju in obe sondi sta nam poslali ene prvih bližnjih posnetkov Jupitra, Saturna, Urana in Neptuna. To nalogo sta obe plovili opravili izvrstno, vendar ju po njunem končanem delu NASA še ni hotela upokojiti. Namesto tega sta se tekom desetletij Voyager 1 in 2 počasi vendar vztrajno oddaljevali od Sonca, vse dokler nista 25. avgusta 2012 ter 5. novembra 2018 postali prvi plovili nasploh, ki sta zapustili varno zavetje, ki jima je ponujalo naše Sonce in sta vstopili v medzvezdni prostor. Sondi Voyager sta satelita z najdaljšim stažem in nam še danes pošiljata neprecenljive podatke o dogajanju v oddaljenih kotičkih vesolja.

Zgodba o misiji Voyager se je začela že leta 1964, ko je Gary Flandro iz Jet Propulsion Laboratory odkril, da bodo planeti Jupiter, Saturn, Uran in Neptun v poznih 70-letih prejšnjega stoletja poravnani, kar bi omogočilo enemu samemu vesoljskemu plovilu, da obišče vsa štiri telesa. To je vzpodbudilo ameriško NASO, da je leta 1969 ustanovila delovno skupino imenovano Outer Planets Working Group, ki je zasnovala dve vesoljska misiji. Vsaka naj bi obiskala po tri planete, vključujoč Pluton, ki je bil takrat še klasificiran kot planet. Tem misijam so dali ime Grand Tour ali po naše Veliko popotovanje.

Sonda Voyager. Vir: NASA/JPL.

Naslednjega leta je podporo konceptu javno izrekel takratni ameriški predsednik Richard Nixon. Kljub temu pa so nato leta 1971 projekt odpovedali, čemur so botrovali predvideni visoki stroški projekta ter dejstvo, da so takrat ZDA že na veliko financirale projekt Vesoljskega čolna. Namesto dveh misij predvidenih v Velikem popotovanju, naj bi proti Jupitru in Saturnu poleteli veliko manjši ter cenejši sondi Mariner, ki so ju le nekaj mesecev pred izstrelitvijo, na zmagovalni predlog javnega natečaja, ki ga je organizirala NASA, preimenovali v Voyager. Voyager 1 je bila predvidena za obisk največje Saturnove lune Titana, medtem ko naj bi Voyager 2 izvedla tako imenovano Veliko popotovanje.

Zanimivo je, da je bila sonda Voyager 2 izstreljena 15 dni pred sondo Voyager 1, da pa je bil njen obisk Saturna predviden za devet mesecev pozneje. Ta odločitev je bila sprejeta zato, da bi v primeru spodletele izstrelitve Voyagerja 2, lahko Veliko popotovanje opravil Voyager 1.

Oba Voyagerja sta nam leta 1979 pošiljala slike Jupitra ter njegovih lun, kot so Io, Evropa, Ganimed, Kalisto ter Almathea, pa tudi njegovih z Zemlje nevidnih prstanov. V letih 1981 in 1982 so prišli na vrsto Saturn ter njegove številne lune, kot so Dione, Encelad, Tethys in seveda Titan. Voyager 2 je nato leta 1985 pozdravil Uran in njegove satelite, leta 1989 pa še Neptun.

Februarja 1990 se je Voyager 1 z razdalje šestih milijard kilometrov, oziroma 40 astronomskih enot, še zadnjič obrnil proti naši zvezdi ter naredil serijo šestdesetih posnetkov, ki so jih znanstveniki zložili v mozaik. Na njih je poleg Sonca vidnih še šest planetov, zaradi česar je mozaik postal znan kot Družinski portret. Leta 1998 je Voyager 1 dosegel razdaljo 69,4 astronomske enote in tako postal najbolj oddaljeno vesoljsko plovilo.

Družinski portret. Vir: NASA, Wikimedia Commons.

V dvajsetem stoletju sta Voyager 1 in 2 podirala povsem druge rekorde. Leta 2012 oziroma 2018 sta izstopila iz mehurčka imenovanega heliosfera, ki ga okoli Sonca ustvarja Sončev veter. Tako sta Voyagerja postala prvi vesoljski plovili, ki sta vstopili v medzvezdni prostor. O tem nimamo spektakularnih posnetkov, temveč le meritve količin, kot je intenzivnost toka kozmičnih delcev ter magnetnega polja. Ko sta namreč Voyager 1 in 2 vstopila v medzvezdni prostor se je močno povečala intenzivnost tako imenovanih galaktičnih ter izvengalaktičnih kozmičnih delcev, ki jih večinoma sestavljajo protoni ter helijeva jedra z ogromnimi energijami. Hkrati se je močno zmanjšala intenzivnost anomalnih ter Sončevih kozmičnih delcev z nižjimi energijami, ki izvirajo iz notranjosti heliosfere.

Danes je Voyager 1 od Sonca oddaljen kar 155, Voyager 2 pa 129 astronomskih enot. Prvi bo predvidoma ugasnil leta 2025, ko bodo prenehal delovati sistemi za proizvodnjo energije, ki je potrebna za napajanje njegovih inštrumentov. Njuna tišina pa ne pomeni njunega konca. Čez 40.000 let se bo Voyager 1 približal zvezdi AC+79 3888, ki se trenutno nahaja v ozvezdju Kameleona, na razdaljo 1,6 svetlobnega leta, Voyager 2 pa se bo takrat približal zvezdi Ross 248 na 1,7 svetlobnega leta. Čez 296.000 let se bo taisti satelit približal najsvetlejši zvezdi na našem nebu, to je Siriju, na 4,3 svetlobnega leta.

Intenzivnost galaktičnih kozmičnih delcev ter tistih, ki izvirajo iz heliosfere, kot jih je zaznal Voyager 2. Vir: NASA.

Obstaja upanje, da bi satelita nekoč prestregla tuja, izven zemeljska bitja. Za ta namen so ju znanstveniki opremili z zlato ploščo, ki vsebuje slikovni ter avdio material o Zemlji ter o človeštvu. Tako Voyagerja nista le popotnika, temveč tudi glasnika, ki med zvezde v naši Galaksiji nosita sporočilo o našem obstoju.

Literatura

  1. Voyager 1, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Voyager_1
  2. Voyager 2, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Voyager_2
  3. Voyager Golden Record, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Voyager_Golden_Record
  4. Family Portrait (Voyager), Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Family_Portrait_(Voyager)
  5. Burlaga, L. F. & Ness, N. F. Voyager 1 observations of the interstellar magnetic field and the transition from the heliosheath. Astrophys. J. 784, 146–160 (2014).
  6. Burlaga, L.F., Ness, N.F., Berdichevsky, D.B. et al. Magnetic field and particle measurements made by Voyager 2 at and near the heliopause. Nat Astron 3, 1007–1012 (2019). https://doi.org/10.1038/s41550-019-0920-y
  7. Stone, E. C., Cummings, A. C., McDonald, F. B., Heikkila, B. C., Lal, N., & Webber, W. R.(2005). Voyager 1 explores the termination shock region and the heliosheath beyond. Science, 309(5743), 2017–2020
  8. Stone, E. C., Cummings, A. C., Heikkila, B. C. & Lal, N. Cosmic ray measurements from Voyager 2 as it crossed into interstellar space. Nat. Astron. https://doi.org/10.1038/s41550-019-0928-3 (2019).
  9. NASA Spacecraft Embarks on Historic Journey Into Interstellar Space NASA, https://www.nasa.gov/mission_pages/voyager/voyager20130912.html
  10. NASA’s Voyager 2 Probe Enters Interstellar Space, NASA JPL, https://www.jpl.nasa.gov/news/nasas-voyager-2-probe-enters-interstellar-space
  11. Voyager Fast Facts, NASA JPL, https://voyager.jpl.nasa.gov/frequently-asked-questions/fast-facts/
  12. Voyager Galleries, NASA JPL, https://voyager.jpl.nasa.gov/galleries/images-voyager-took/uranus/
  13. Interstelar Mission, NASA JPL, https://voyager.jpl.nasa.gov/mission/interstellar-mission/

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: