Program Artemis: velika vrnitev človeštva na Luno

Zgodba iz vesolja.

Letos decembra bo minilo 50 let odkar so se astronavti nazadnje sprehajali po površju našega edinega naravnega satelita. 14. decembra leta 1972 se je posadka Apolla 17 pod vodstvom poveljnika Gena Cernana poslovila od Lune in to je bil konec najbolj velikopoteznega in najdražjega vesoljskega programa v zgodovini človeštva. Obisk Meseca je mnogim vliv upanje na skorajšnjo kolonizacijo, ne le Lune, temveč kar Osončja. Toda izkazalo se je, da je bil program Apollo izjemno drag projekt, ki nam je prinesel premalo praktičnih koristi. Tako si podobnega podviga vse do danes ni privoščila nobena druga država. Leta 2017 pa je ameriška NASA naznanila začetek programa Artemis. Končno naj bi se človeštvo vrnilo na Mesec, pri čemer pa naj bi tokrat to nebesno telo osvojili trajno. Pri vsem tem, pa naj bi bil projekt Artemis le odskočna deska za veliko bolj ambicijozen projekt.

Kakšni pa so pravzaprav cilji programa Artemis? Kako bo potekala njegova izvedba? Kdo vse sodeluje v tem projektu? In ali Artemis res pomeni začetek kolonizacije vesolja?

Novice iz Osončja

Kratke novice na našem Youtube kanalu. Ne zamudite!

Ognjeniki na Plutonu?

Vesoljska misija New Horizons je na Plutonu odkrila skrivnostne tvorbe. Gre za nekakšne kupole, ki se raztezajo kilometre v širino in višino. Toda, zakaj obstajajo ter iz česa so narejene?

Pravkar je minil – najkrajši dan v znani zgodovini!

Zemlja se zavrti okoli svoje osi v 24 urah. Ampak to je le približno. HItrost vrtenja Zemlje se ves čas nekoliko spreminja. Kaj povzroča te spremembe in kako velika so ta nihanja?

Mars se trese!

Misija InSight je letos zaznala do sedaj najmočnejši potres na Marsu. Kaj nam to pove o Marsovi notranjosti? Kako močan je bil ta potres v primerjavi s tistimi na Zemlji? Predstavljajo podobni dogodki nevarnost za bodoče prebivalce rdečega planeta?

Veš, čemu rečemo Marsova dihotomijia?

Mars je planet z dvema obrazoma. No ja, z dvema poloblama, južno in severno, ki pa sta si zelo različni. V čem je razlika? Zakaj je do nje prišlo? Poizvej še ti, katera je ta uganka, ki že desetletja muči astronome.

Kako je Rimska cesta vplivala na razvoj Zemljine skorje

Zgodba iz vesolja

Zemlja je edinstven planet v Osončju, saj na njej najdemo celine, ki jih obdajajo globoki oceani. Obstoj obojih je med drugim posledica dejstva, da je zunanja plast našega planeta, torej skorja, trdna. V splošnem sprejete znanstvene razlage govorijo o nastanku ter nenehnem obnavljanju Zemljine skorje, ki je posledica procesov v notranjosti našega planeta. Toda nedavno odkritje znanstvenikov avstralske univerze Curtin pod vodstvom profesorja Chrisa Kirklanda, je te teorije vsaj delno postavilo pod vprašaj. Ta skupina znanstvenikov je nedavno predstavila tezo, da je zgodaj v Zemljinem obstoju njeno skorjo pomagala izoblikovati kar naša Galaksija oziroma Rimska cesta.

Kako so Kirkland in sodelavcem prišli na tako radikalno idejo? Kakšne dokaze imajo zanjo? In kako naj bi se ravno naša Galaksija vmešala v nastanek Zemljine skorje?

Novo na Sončnem blogu!

Na Sončnem blogu poskušamo nekaj novega. Novice iz Osončja bodo sedaj opremljene s kratkimi, enominutnimi videi, ki si jih lahko ogledate na platformi Youtube. Tukaj so prvi štirje:

1. Kako na prvi pogled ločiti med Hubblovimi in Webbovimi posnetki.

2. Bomo v prihodnosti kisik na Luni pridobovali lokalno?

3. Peščene sipine na Jupitrovi luni Io.

4. Je bil Jupiter v otroštvu kanibal?

Ti je novi format novic všeč? Napiši komentar, naroči se na Sončni blog (tudi na kanal YouTube)!

Daljna svetova, kjer dežujejo diamanti

Zgodba iz vesolja

Leta 1981 je znanstvenik Marvin Ross z Kalifornijske univerze v prestižni reviji Nature objavil provokativen članek. V njem je Ross izzval obstoječe predstave o kemični sestavi Urana in Neptuna ter znanstveno srenjo razburil s tezo, da se v notranjosti obeh planetov nahaja jedro, katerega zunanje plasti so sestavljene iz čistega diamanta. Ross je v naslovu članka uborabil besedno zvezo »diamanti na nebu«. Štirideset let pozneje dokazi za pokrajino iz diamantov v notranjosti ledenih orjakov prihajajo od povsod. Pa ne le za pokrajino. Glede na nekatere izračune, naj bi globoko pod površjem Urana in Neptuna padal čisto pravi diamantni dež.

Letošnji 29. julij je bil najkrajši dan v zadnjih šestdesetih letih! Zemlja se je namreč zavrtela nekoliko hitreje…

Če analiziramo daljša geološka obdobja vidimo, da se vrtenje Zemlje s časom upočasnjuje. Pred 1,4 milijardami let je dan na Zemlji trajal le 19 ur. V povprečju se torej dolžina dneva na leto podaljša za 74 tisočink sekunde. To je posledice plimskih efektov, ki jih na Zemljo izvaja Luna.

Natančne znanstvene meritve dneva, torej obdobja, ko se Zemlja enkrat zavrti okoli svoje osi, ki se izvajajo od 60-tih let 20. stoletja kažejo na spremembe, ki se dogajajo na krajših časovnih skalah. Te so lahko posledica močnih vetrov, kot med meteorološkim pojavom El Niño, ki lahko upočasnijo vrtenje Zemlje ali potresov, ki imajo lahko nasprotni učinek. Potres, ki je leta 2004 v Indijskem oceanu sprožil uničujoč cunami, je skrajšal dolžino dneva za 3 milisekunde. Svoje prispevajo tudi premiki celin in taleči se ledeniki.

Foto: NASA.

Da bi naše ure obdržale korak s temi spremembami, Mednarodna telekomunikacijska unija, ki pripada Združenim narodom, občasno doda prestopne sekunde, kar pomeni, da se vse ure na svetu ustavijo za eno sekundo. Prvič se je to zgodilo leta 1972, nazadnje pa leta 2016. Naslednjič se bo to morda ponovilo decembra letos, čeprav nekateri menijo, da to ne bo potrebno, saj se zadnja leti Zemlja vrti nepričakovano hitro.

Zanimivo je, da se je 28 najkrajših dni v zadnjih 50 letih zgodilo leta 2020. Vse do letošnjega 29. julija, ko so znanstveniki izmerili dolžino dneva, ki je bila od pričakovane krajša za 1,5 milisekunde. Če se bo ta trend nadaljeval, bomo morda kmalu dnevu odšteli negativno prestopno sekundo.

Več na to temo:
https://www.theguardian.com/science/2022/aug/01/midnight-sooner-earth-spins-faster-shortest-day

https://www.travelandleisure.com/travel-news/earth-records-shortest-day-in-history

Kaj so nam o vikingih razkrili skrivnostni delci iz vesolja?

Zgodba iz vesolja

Evropejci ter državljani ZDA smo navajeni slaviti Krištofa Kolumba kot odkritelja ameriškega kontinenta. Toda geološko najdbišče L’Anse aux Meadows na Novofunlandskem otoku v Kanadi pripoveduje zgodbo o vikinški oziroma nordijski koloniji, ki je obstajala v obdobju, ki je trajalo le 10 let in je bilo z nekoliko negotovosti umeščeno med leti 990 in 1050. Bolj natančno obdobja bivanja Vikingov v današnji Kanadi ni bilo moč določiti. Oktobra letošnjega leta pa je skupina znanstvenikov objavila članek v reviji Nature[1], v katerem so opisali metodo, s katero so lahko z veliko natančnostjo določili, kdaj so Vikingi dejansko bili prisotni v Kanadi. Margot Kuites in sodelavci so dokazali, da so Nordijci na tem kontinentu zagotovo živeli leta 1021, pri tem odkritju pa jim je pomagal precej nepričakovan zaveznik – kozmični delci.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: