Konec vesoljske dobe?

Zgodba iz vesolja

11. januarja 2007 so kitajske oborožene sile izvedle vojaško vajo v okviru katere so sestrelile nedelujoč vremenski satelit Fenyug-1, ki se je nahajal na višini 865 kilometrov. Ta demonstracija moči je povzročila največje onesnaženje okolice našega planeta doslej, saj je satelit razpadel na več kot 3400 razbitin večjih od štirih centimetrov in okoli 150.000 manjših delcev. Te razbitine so doslej povzročile kar nekaj preglavic drugim vesoljskim misijam. Leta 2013 je bil trk z eno od njih usoden za ruski satelit BLITS, leta 2021 je drugi fragment istega izvora trčil z robotsko roko Mednarodne vesoljske postaje (ISS) in v njej izvrtal 5 milimetrsko luknjo, sama ISS pa je v izogib trkom s temi razbitinami že večkrat opravila posebne manevre, nazadnje 30. aprila lani. Pogostost podobnih manevrov zaradi vesoljskih odpadkov različnega izvora je v zadnjih letih močno narasla. Znanstveniki se bojijo usodnega scenarija, tako imenovanega Kesslerjevega sindroma oziroma učinka, po katerem bi hitro naraščajoče število vesoljskih smeti privedlo do konca vesoljske dobe kot jo poznamo. Ne gre za znanstvenofantastično apokaliptično napoved, temveč za dejansko grožnjo, ki se lahko uresniči že v bližnji prihodnosti.

Več tukaj.

LHS 1903e – čisto pravi narobesvet

Zgodba iz vesolja

LHS 1903, na prvi pogled popolnoma običajna zvezda, je pred kratkim povzročila vihar med astronomi. Ti so namreč v njeni okolici odkrili že četrti planet, ki pa, za razliko od ostalih treh, kljubuje ustaljenim teorijam o nastanku in razvoju planetarnih sistemov. Pa poglejmo, kaj je “zagrešil” ta novoodkriti svet.

LHS 1903e spada med superzemlje, torej telesa, ki jih, podobno kot Zemljo, večinoma sestavljajo kamnine, hkrati pa so od nje nekoliko večji. Drugi ter tretji planet, LHS 1903c in d, imata gosti plinski ovojnici. Tako sta podobna orjakom v našem Osončju, ker pa sta od njih manjša, ju uvrščamo med med tako imenovane podneptune. Zvezdi najbližji planet, LHS 1903b, je spet superzemlja. Zagato za astronome predstavlja obstoj superzemlje na razdalji, ki je večja od oddaljenosti podneptunov.

Da bi razumeli težavo, si moramo na hitro ogledati kaj o nastanku planetarnih sistemov pravijo sodobne teorije. Zgodba se začne globoko v notranjosti ogromnih medzvezdnih oblakov. Deli oblakov se v danem trenutku lahko sesedejo sami vase, kar vodi do nastanka protozvezd.

Več tukaj.

Zakaj se vračamo na Luno in zakaj smo na to čakali več kot 50 let

Zgodba iz vesolja

Po več kot 50 letih NASA načrtuje veliko vrnitev na Luno. Pristanek na njej je predviden v roku treh let, že v prihodnjih dneh pa naj bi se odvila druga faza programa, v okviru katere bodo na desetdnevno križarjenje okoli Meseca poleteli štirje astronavti: Jeremy Hansen, Victor Glover, Reid Wiseman in Christina Koch. Med potjo bodo med drugim postavili svojevrsten rekord: od rodne Zemlje se bodo oddaljili bolj kot katera koli posadka doslej.

19. decembra 1972 se je Luna ravno nahajala v perigeju, torej na Zemlji najbližjem odseku svoje tirnice. V NASINEM Vesoljskem centru Johnson (Johnson Space Center) v Houstonu so kontrolerji pozorno spremljali dogajanje na 358.043 kilometrov oddaljenem Mesecu, kjer sta se astronavta Gene Cernan ter  Harrison Schmitt že vzpenjala na pristajalni modul. Njuno slovo od našega edinega naravnega satelita ni pomenilo le konca odprave Apollo 17, temveč tudi celotnega programa Apollo. ZDA so dosegle zastavljeni cilj – premagati Sovjetsko zvezo v vesoljski tekmi in dokazati svojo tehnološko premoč. Od takrat človeška noga ni nikoli več pustila stopinj na s prahom prekritem Luninem površju. A to se bo kmalu spremenilo.

Več tukaj.