 |  |
Sončevi in lunini mrki, ti skrivnostni pojavi izjemne lepote, so med ljudmi že od nekdaj vzujali strah in občudovanje. Različne starodavne kulture so ustvarile zapletene pripovedi in verovanja o teh kozmičnih dogodkih. Od Kitajske do staroselskih ljudstev Amerike, vsaka civilizacija je razumela mrke na svoj edinstven način. Tukaj se poglobimo v fascinanten svet verovanj in mitologij, povezanih z mrki v starodavnih kulturah, ki skrivajo bogastvo pogledov, ki so oblikovali naše razumevanje teh nebesnih pojavov.
Grčija
Beseda za mrk, ki se danes uporablja v več jezikih (npr. eclipse), izhaja iz grškega izraza “ekleipo”, kar pomeni izginotje ali opustitev. Grki so jo uporabljali za opis navideznega izginotja Lune ali Sonca, pri čemer naj bi med mrkom bogovi odšli iz tega sveta. Čeprav so bili starogrški misleci sposobni napovedati te pojave in so med njimi celo izvajali znanstvene poskuse, pa so bili mrki za preproste ljudi znak prihajajočih kriz in nesreč. Prisotno je bilo verovanje, da mrki oznanjajo božjo kazen za vladarje. Da bi se tej kazni izognili, so ponekod kralji nekaj dni pred mrki izbrali ujetnike, ki so bili simbolično nadomestilo zanje. Običajno so jih po mrku usmrtili.
Nordijci
Stari nordijski miti pripovedujejo o dveh nebesnih volkovih. Sköll preganja boginjo sonca Sól čez dan, ko se vozi po nebu v svoji zlati kočiji, medtem ko Hati lovi boginjo lune Máni, ki se prikaže na nebu ponoči. Sköll in Hati sta potomca volka Fenrirja in nekaterih gigantov, katerih imen ne poznamo. Včasih en od njiju ujame svoje božanstvo, kar povzroči Sončev ozirma Lunin mrk. Med mrkom so nordijci vpili in kričali, da bi s tem odganali volkova ter rešili nebesni telesi in svet. Verjeli so namreč, da če bi volkoma uspelo pojesti Sonce in Luno, bi to pomenilo konec sveta oziroma Ragnarok.
Kitajska
Kitajska beseda za mrk je “shi”, kar pomeni “jesti”. Razlog za to izhaja iz verovanja starih Kitajcev, da med mrkom nebesni zmaj požira Sonce ali Luno. Da bi pregnali zmaja in s tem rešili svet pred katastrofo, so ljudje med mrki ustvarjali hrup tako, da so tolkli po bobnih in loncih. Obstajajo zapisi, da je še v 19. stoletju celo kitajska mornarica streljala s topovi, da bi pregnala zmaja, ki se je med mrkom prehranjeval z Luno.
Prve omembe dogodkov, povezanih s Sončevim mrkom izvirajo izpred več kot 4000. Cesar Chung K’ang (2159 – 2146pr. n. št.) je namreč izvedel za mrk, ko je zaslišal močan hrup, ki je prihajal z mestnih ulic. Tega so ustvarjali njegovi podložniki, ki so poskušali pregnati zlobnega zmaja. Čeprav je bilo bobnanje uspešno, je bilo za dvor nedopustno, da cesar ni bil o dogodku predhodno obveščen, zaradi česar sta si dvorna astrologa Hsi in Ho prislužila najstrožjo kazen – bila sta obglavljena.
Najstarejši izvirni zapis o Sončevem mrku prihaja iz mesta Anyang, in sicer iz leta 1302 pr. n. št. Ta je bil izpraskan na kosu želvinega oklepa in pravi: “trije plameni so požrli Sonce in prikazale so se zvezde.”
Inuiti
Pomemben del inuitske kulture je njihova pripoved, ki pojasnjuje pojav mrkov in odnos med Soncem in Luno. Inuiti so verjeli, da sta Sonce, imenovano Malina, in Luna, imenovana Anninnag, sestra in brat. Ko je svet šele nastal, sta se sprla in bojevala med sabo. Malina je zapustila svojega brata, vendar jo ta še danes besno lovi po nebu. Občasno jo tudi ujame, kar povzroči Sončev mrk.
Indija
V indijski mitologiji obstaja zgodba o tem, kako so se nekoč bogovi in demoni zbrali z namenom ustvariti eliksir življenja, ki bi vsakemu, ki bi ga zaužil, dal nesmrtnost. Demon Rahu je sklenil skrivaj sam popiti ves napitek, vendar ga je pri tem zalotil bog Višnu, ki mu je zato odsekal glavo. Kljub temu je Rahuju še pred kaznijo uspelo zaužiti nekaj te tekočine. Njegovo telo je umrlo, glava pa je ostala živa. Zato se še danes, besen, na nebu podi za Soncem in Luno, da bi ju požrl. Kljub temu, da ju občasno dohiti, mu ti nebesni telesi vedno znova uideta.
Indijanci
Indijanska plemena Severne Amerike so ustvarila številne mite, povezane z mrki. Za ljudstvi Ojibwa in Cree je Sončev mrk delo majhnega fanta z imenom Tcikabis, ki se maščuje Soncu, ker ga je opeklo. Tcikabis nastavi past Soncu in ga ujame, toda temu na pomoč priskočijo živali. Najmanjša med njimi, miš, pregrize vrv pasti in s tem Sonce osvobodi.
Ljudstvo Choctaw je verjelo, da med mrkom Sonce požira lačna črna veverica. Podobno kot Kitajci in Nordijci, je tudi to ljudstvo preganjalo veverico z glasnim kričanjem in bobnanjem, s čimer so rešili Sonce.
Ljudstvo Kwakiuti je med Sončevimi mrki izvajalo ples okoli ognja s katerim so poskušali povzročiti, da bi nebesna pošast, ki je napadala Sonce, kihnila in bi se le-to tako osvobodilo.
Maji
Tudi Maji so verjeli, da med mrkom zvezdni demoni požirajo Sonce oziroma Luno. Te demone so prikazovali kot insekte oziroma kače.
Obstaja majevski glif iz Dresdenskega kodeksa, ki prikazuje “zvezdnega demona” v obliki zmaja, ki je tik pred tem, da požre Sonce med Sončnevim mrkom.
Majevski glif iz Dresdenske kodeksa, ki prikazuje zmajevitega “zvezdnega demona”, ki je tik pred tem, da požre sonce med sončnim mrkom. (Avtorske pravice do slike: Smithsonian National Museum of the American Indian)
Nadaljna čtiva za najbolj radovedne
- Eclipse History, NASA.
- Mayak Vahia, Eclipses in ancient cultures.
- Solar Eclipses in History and Mythology, bibalex.org
- 10 Solar Eclipses That Changed Science, Live Science
- How past civilizations and tribes viewed solar eclipses, whenisthenexteclipse.com
- The Meaning of an Eclipse to Cultures Throughout History, Rainbow Symphony
- Native American Thumblings, Writing in Margins
soncniblog.com 