Sonce v živo
Solar Dynamics Observatory – SDO
Sonda SDO je bila v orbito okoli Zemlje izstreljena 11. februarja 2011. Njena naloga je snemanju sončevega površja ter opazovanju magentnih polj na Soncu.
Fotografije Sonca so narejene s filtri s sledečimi valovnimi dolžinami: 17,1 nm, 30,4 nm, 21,1 nm, 13,1 nm, 33,5 nm, 94 nm, 160,0 nm, 170,0 nm in 19,3 nm. Svetlobo z različnimi valovnimi dolžinami oddajajo različni elementi, iz različnih plasti Sonca. Pri 170 nm (kontinuum) je vidna fotosfera, pri 30,4 nm kromosfera ter prehodno območje (enkrat ioniziran helij, He II), pri 160 nm prehodno območje ter zgornja fotosfera (3x ionizirani ogljik, C IV + kontinuum), pri 17,1 nm korona ter zgornji del prehodnega območja (osemkrat ionizirano železo, Fe IX), pri 19,3 nm korona ter plazma z bliščev (Fe XII, XXIV), pri 21,1 nm in 33,5 nm so vidna aktivna območja v koroni (Fe XIV, XVI) ter pri 13,1 nm območja bliščev (Fe VIII, XX, XXIII).
Kombinacije filtrov (od leve proti desni): 211nm + 193 nm + 171 nm; 304 nm + 211 nm + 171 nm; 94 nm + 335 nm + 193 nm. S kombiniranjem večih filtrov lahko opazujemo različne strukture v različnih območjin na Soncu in njegovi atmosferi ter vidimo, kako so med sabo povezane.
Inštrument Helioseismic and Magnetic Imager (HMI) je namenjen heliosezmologiji, torej preučevanju “potresov” na Soncu.
Helioviewer
Solar and Heliospheric Observatory – SOHO
SOHO (SOlar Heliospheric Observatory) je skupna misija vesoljskih agencij ESA in NASA. Sonda je bila izstreljena leta 1995 in deluje kot sončni observatorij. Med drugim nam sproti pošilja čudovite fotografije nam najbližje zvezde v različnih valovnih dolžina. SOHO se nahaja v orbiti okoli Zemlje.
Valovne dolžine v katerih so posnete slike so po vrsti: 171 mn, 195 mn, 284 nm in 304. Vir: NASA/SOHO.
V vidni svetlobi: inštrument LASCO, coronografa C2 in C3. Vir: NASA/SOHO.
Sončeve pege
Sončne pege iz dneva v dan. Vir: SILSO
HMI snema Sonce v valovni dolžini, ki jo oddajajo nevtralni atomi železa pri 617,3 nm z kotno ločljivostjo ene kotne sekunde. Navzdol potujoči valovi so lahko reflektirani nazaj proti sončevem površju zaradi gradienta temperature, navzgor potujoči valovi pa navzdol zaradi gradienta gostote na površju. Čas potovanja valov zavisi od fizikalnih pogojev (temperatura, kemična sestava ter magnetna polja) v sončevi notranjosti. Vidno površje se premika, ko se valovi odbijajo, kar HMI zazna preko
Dopplerjevega premika. HMI lahko izmeri frekvenco, amplitudo ter fazo teh valov. Posnetki, ki jih HMI naredi so magnetogrami, intenzigrami ter Dopplergrami.
Magnetogram prikazuje komponento magnetnega polja vzporedno s smerjo v katero gledamo. Skupine sončevih peg so vidne kot bipolarna območja – torej področja, kjer je deloma magentono polje usmerjeno od sončevega površja navzven, deloma pa navznoter. Vir: NASA/SDO.
Intenzigram nam prikazuje Sonce v intenzivnost svetlobe, ki jo oddaja vsak košček sončevega površja v omenjeni valovni dolžini. Vir: NASA/SDO.
Z Dopplergramom vidimo dele sončevega površja, ki se bodisi dvigajo na površje, bodisi se spuščajo v sončevo notranjost. Vir: NASA/SDO.
Kaj se na Soncu dogaja zdajle ali kaj se je dogajalo v preteklosti si lahko pogledate na spletni strani helioviewer.org, kjer lahko sami sestavite kompozitne slike s kombinacijami posnetkov večih misij. Lahko celo naredite svoj video!
Solar-Terrestrial Relations Observatory – STEREO
Misija STEREO (Solar TErrestrial RElations Observatory) sestoji iz dveh identičnih sond, ki krožita okoli Sonca na razdaljah 0.96 (STEREO Ahead) ter 1.02 (STEREO Behind). Sondi sta bili izstreljeni konec leta 2006. Zaradi rahlo različnih orbit ima STA nekoliko krajši obhodni čas okoli Sonca v primerjavi z Zemljo, STB pa nekoliko daljšega. Letno tako STA “prehiteva” Zemljo za 22.5 kotnih stopinj, STB pa za njo ravno toliko zaostaja. V prvih letih misije sta bili obe sondi dovolj skupaj, da sta lahko posneli dogajanje na Soncu v treh dimenzijah. Na žalost so znanstveniki leta 2014 izgubili stik s sondo STEREO B. Vir: NASA/STEREO
Sončev veter v živo
Lokalne meritve sončevega vetra in medplanetarnega magnetnega polja so zelo pomembne, saj z njimi lahko opazujemo razne strukture v medplanetarnem prostoru, kot so koronalni izbruhi mase ali območja interakcij tokov. Te strukture lahko zmotijo Zemljino magnetno polje in pripeljejo do geomagnetnih neviht in podneviht.
Te meritve izvaja več misij: STEREO A na heliocentričnih razdaljah približno ene astronomske enote, ACE in SOHO pa v bližini Zemlje.
STEREO A
Medplanetarno magnetno polje, hitrost, gostota in temperatura sončevega vetra na lokaciji sonde STEREO A.
Wind
Hitrost ter gostota Sončevega vetra in jakost ter smer medplanetarnega magnetnega polja.
ENLIL
ENLIL je najbolj uporabljan matematični model, ki se uporablja za napoved lastnosti Sončevega vetra ter medplanetarnega magnetnega polja.
Tok delcev visokih energij.
Kaj trenutno vidi STEREO A v radijskem delu spektra
SOHO
Hitrost, gostota in temperatura Sončevega vetra.
soncniblog.com 
Komentiraj