Vesoljsko steklo v puščavi Atacama

Nazaj

Poglej/poslušaj na

Puščava Atacama v južnoameriški državi Čile je eden najbolj suhih krajev na Zemlji. Skupaj se razteza na površini 105.000 kvadratnih kilometrov, prekrivajo pa jo kamnita tla, slana jezera, pesek ter felzična oziroma silikatna lava, ki teče v smeri proti Andom. Le malokdo bi puščavo Atacama izbral za svoj dom. Izjema so le astronomi, za katere suho puščavsko podnebje pomeni, da je Atacama idealna lokacija za nekatere največje astronomske observatorije na svetu, kot so New Technology Telescope v kraju La Silla, Very Large Telescope v okraju Paranal ter APEX in ALMA v pokrajini Llano de Chajnantor. Atacama pa skriva še eno zanimivost – v bližini mesta Pica na severu Atacame so znanstveniki namreč odkrili površje, ki je posejano s steklom. To steklo pa niso tam nemarno odvrgli kakšni neodgovorni turisti, temveč ga je tja prinesel prav poseben obiskovalec iz vesolja.

Leta 2012 so znanstveniki[1] na severu puščave Atacama odkrili pet območij posejanih z neštetimi kosi, ki na prvi pogled izgledajo kot nenavadne skale, ki jih pa sestavljajo zvita in zavita silikatna stekla. Najprej so znanstveniki pomislili, da so ti delci sestavljali meteorite, ki so padli na Zemljo, pozneje pa je druga skupina znanstvenikov[2] nastanek teh steklenih tvorb pripisala intenzivnim travnatim požarom. Najnovejša študija[3] pa ponovno potrjujejo domneve prvotnih odkriteljev.

Skupina znanstvenikov iz ZDA in Čila se je v začetku letošnjega leta odpravila v Atacamo z namenom, da bi podrobno proučila te nenavadne tvorbe. Skupaj so nabrali več kot 300 kosov teh kamnin ter jih podrobno pregledali s posebnim elektronskim mikroskopom. Vzorci so bili polni cirkona, to je cirkonijevega silikatnega minerala, ki se med drugim pojavlja v magmatskih kamninah, kot primarni produkt kristalizacije. V naravi so kosi cirkona zelo majhni, saj je njihova povprečna velikost v kamninah med 0,1 in 0,3 milimetra. V kamninah iz Atacame so zrna cirkona imela velikosti komaj nekaj deset mikrometrov, to je milijonink metra. Pozornost znanstvenikov je pritegnilo dejstvo, da je precej cirkona v teh vzorcih razpadlo v cirkonijev dioksid, za kar pa je potrebna temperatura, ki presega 1670º C. Poleg cirkona pa so znanstveniki našli še na na tisoče eksotičnih mineralnih zrn in kamnitih delcev, ki jih v lokalnih vzorcih tal ni zaslediti.

Znanstveniki so steklene vzorce tudi narezali na izjemno tanke rezine, in opazili nenavadne oblike v njih, ki so kazale na to, da so bili v nekem trenutku ti vzorci staljeni, vendar je tekoča faza bila zelo kratkotrajna, kar je preprečilo mešanje ter homogenizacijo vzorcev. Nekateri minerali so kazali na to, da so ob padcu reagirali z vodo, ki je danes v Atacami ni prav veliko. Po drugi strani, so vsi najdeni delci naloženi na geološke plasti, ki so nastale proti koncu pleistocena, torej geološke dobe, ki se je končala pred 11,700 leti. Takrat pa so v puščavi Atacama vladali veliko bolj vlažni pogoji. Dejstvo, da imajo nabrani vzorci iz različnih lokacij skoraj identično kemično sestavo kaže na to, da vsi izvirajo iz istega meteorita ali večih meteoritov, ki pa so na Zemljo padli v časovnem razmaku nekaj minut do največ nekaj ur .

Kemična sestava steklenih delcev pa je pokazala še nekaj – da so meteoriti izvirali iz prav posebnega tipa nebesnih teles, in sicer iz enega samega kometa. Podrobna analiza vzorcev iz Atacame je namreč pokazala prisotnost kubanita, trolitia in pirotita, ti minerali pa so bili zaznani tudi v vzorcih kometa 81P Wild (poznanega tudi kot Wild 2), ki nam jih je leta 2006 na Zemljo dostavila ameriška sonda Stardust. Znanstveniki[3] so tako prišli do zaključka, da so steklene tvorbe v Atacami nastale ob prisotnosti kratkotrajne vendar močne eksplozije in intenzivnih vetrov, ki spremljajo padec meteoritov. Te tvorbe najdene v bližini mesta Pica pa so mogoče celo povezane s podobnimi tvorbami enake starosti, ki so jih znanstveniki našli veliko južneje, v bližini mest Quebrada del Chaco in Osorno, ki ležita 250 oziroma 2600 kilometrov južno od Pice.

Padec enega samega kometa, ki je pustil sledi na tako oddaljenih območij, bi bil katastrofalen za tamkajšnjo fauno. Zanimivo je, da časovno ta dogodek sovpada z izumrtjem t. i. Pleistocenske ali kvarterske megafaune, ki je bilo še posebej intenzivno prav v Južni Ameriki[4]. Je pa res, da za povezavo med obema dogodkoma zaenkrat še ne obstaja dovolj dokazov.

Literatura

1. Blanco, N., Vásquez, P., Sepúlveda, F., Tomlinson, A.J., Quezada, A., and Ladino, M., 2012, Le- vantamiento Geológico para el Fomento de la Exploración de Recursos Minerales e Hídricos de la Cordillera de la Costa, Depresión Central y Precordillera de la Región de Tarapacá (20°– 21°S): Santiago, Servicio Nacional de Geología y Minería de Chile, Subdirección Nacional de Geología Informe Registrado IR-12–50, 246 p., 7 maps, scale 1:100,000.
2. Roperch, P., Gattacceca, J., Valenzuela, M., Devouard, B., Lorand, J.-P., Arriagada, C., Rochette, P., Latorre, C., and Beck, P., 2017, Surface vitrifi- cation caused by natural fires in late Pleistocene wetlands of the Atacama Desert: Earth and Plan- etary Science Letters, v. 469, p. 15–26, https:// doi.org/10.1016/j.epsl.2017.04.009.
3. Peter H. Schultz, R. Scott Harris, Sebastián Perroud, Nicolas Blanco, Andrew J. Tomlinson; Widespread glasses generated by cometary fireballs during the late Pleistocene in the Atacama Desert, Chile. Geology 2021; doi: https://doi.org/10.1130/G49426.1
4. Barnosky, A.D., and Lindsey, E.L., 2010, Timing of Quaternary megafaunal extinction in South America in relation to human arrival and climate change: Quaternary International, v. 217, p. 10– 29, https://doi.org/10.1016/j.quaint.2009.11.017.