Program Artemis: velika vrnitev človeštva na Luno

Nazaj

Letos decembra bo minilo 50 let odkar so se astronavti nazadnje sprehajali po površju našega edinega naravnega satelita. 14. decembra leta 1972 se je posadka Apolla 17 pod vodstvom poveljnika Gena Cernana poslovila od Lune in to je bil konec najbolj velikopoteznega in najdražjega vesoljskega programa v zgodovini človeštva. Obisk Meseca je mnogim vliv upanje na skorajšnjo kolonizacijo, ne le Lune, temveč kar Osončja. Toda izkazalo se je, da je bil program Apollo izjemno drag projekt, ki nam je prinesel premalo praktičnih koristi. Tako si podobnega podviga vse do danes ni privoščila nobena druga država. Leta 2017 pa je ameriška NASA naznanila začetek programa Artemis. Končno naj bi se človeštvo vrnilo na Mesec, pri čemer pa naj bi tokrat to nebesno telo osvojili trajno. Pri vsem tem, pa naj bi bil projekt Artemis le odskočna deska za veliko bolj ambicijozen projekt.

NASINA raketa Space Launch System. Vir: NASA/Joel Kowsky.

Kakšni pa so pravzaprav cilji programa Artemis? Kako bo potekala njegova izvedba? Kdo vse sodeluje v tem projektu? In ali Artemis res pomeni začetek kolonizacije vesolja?

Artemis je vesoljski program, poimenovan po grški boginji Lune ter sestri dvojčiči boga Apolla. Pod vodstvom ZDA bo program izvajalo kar dvaindvajset držav. Glavna pri tem je ameriška vesoljska agencija NASA, vendar bodo za njegov uspeh zaslužne tudi Evropska vesoljska agencija (ESA), Kanadska vesoljska agencija (CSA) ter Japonska agencija za raziskovanje vesolja (JAXA). Kratkoročni cilj Artemisa je ponovna vzpostavitev človeške prisotnosti na Mesecu. Dolgoročni cilj je veliko bolj ambiciozen – vzpostaviti trajno naselbino na površju našega naravnega satelita.

Program Artemis je zastavljen kot niz misij, ki se bodo izvajale v vsaj enoletnih presledkih, njihova kompleksnost pa bo s časom naraščala. Za izstrelitev vsake od njih je NASA razvila zelo zmogljivo raketo za enkratno uporabo imenovano Space Launch System. Ta raketa bo v vesolje vsakič ponesla plovilo Orion, ki lahko na krovu gosti kar šest astronavtov. Orion sestoji iz modula za posadko, v katerem lahko astronavti samostojno bivajo kar tri tedne in ki je namenjen večkratni uporabi. Drugi pomemben del je Evropski modul, ki bo Orion oskrboval z energijo, služil pa bo tudi kot njegov primarni pogonski sistem.

Umetniška upodobitev baze na Luni. Vir: NASA.

Nekatere misije Artemis bodo proti Luni ponesle še dodatne module, ki bodo nato postali del vesoljske postaje, imenovane Gateway Lunar Orbiting Platform. Ta bo krožila okoli našega naravnega satelita, v njej pa bodo občasno kratkotrajno bivali astronavti. Poleg tega je podjetje Space-X razvilo pristajalni modul Starship HLS, s katerim bo mogoč prevoz tovora in astronavtov od vesoljske postaje na Mesec in nazaj.

Astronavti bodo na Luni razsikovali njeno površje ter iskali vodo in druge dobrine, ki so potrebne za dolgoročno bivanje na tem nebesnem telesu. Prav tako nam bo program Artemis prinesel znanja o tem, kako živeti in delovati na površju nekega drugega telesa, kar bo kritično za časovno nekoliko bolj oddaljene misije na Mars.

Trenutno je v okviru programa Artemis predvidenih pet misij, imenovanih Artemis I-V:

  • Artemis I, katere izstrelitev je načrtovana za oktober 2022, bo dejansko testni let rakete Space Launch System ter plovila Orion. Slednji se bo v veslju ločil od rakete ter se vtiril v nizko orbito okoli Meseca. Pri tem se bo Luni približal na vsega 97 kilometrov. Orion bo ostal v orbiti okoli Lune šest dni, nato pa se bo vrnil na Zemljo ter pristal v Tihem oceanu. Na krovu modula ne bo človeške posadke. Namesto tega bodo na astronavtskih sedežih »sedeli« lutka poimenovana Campos in dva torza, Helga in Zohar. Ti trije objekti bodo imeli nameščeno posebno opremo, ki bo merila sevanje v vesolju, kar bo pomagalo oceniti nevarnost, ki jo ta pojav predstavlja za bodoče astronavte. Hkrati z Orionom se bo od rakete SLS ločilo med 10 in 13 satelitov CubeSat. To so majhni vendar zmogljivi sateliti sestavljeni iz enot v obliki kock katerih dolžina robov znaša 10 cm. Nekateri od teh satelitov se bodo vtirili v orbite okoli Lune, proučevali njeno površje ter iskali nahajališča vodnega ledu, medtem ko bodo drugi proučevali asteroide ter vpliv kozmičnega sevanja na žive organizme.
  • Izstrelitev misije Artemis II je načrtovana za marec 2024. Ta misija bo v vesolje ponesla štiri astronavte. Po 42-urnem kroženju okoli Zemlje jih bo modul Orion ponesel na pot okoli Meseca, pri čemer se mu bodo približali na najmanjšo razdaljo 7400 km. Približno 19 dni pozneje se bodo astronavti vrnili na Zemljo. Cilj misije Artemis II je testirati sisteme, ki astronavtom omogočajo varno bivanje v vesolju.
  • Artemis III je predvidena za leto 2025. Na krovu bodo spet potovali štirje astronavti. Dva izmed njih, med njimi prva ženska, bosta pristala v bližini južnega pola Lune, kjer bosta ostala 6,5 dni. Južni tečaj našega satelita je bil izbran, saj je tam leta 2008 NASIN inštrument Moon Mineralogy Mapper na krovu indijske rakete Chandrayaan-1 zaznal prisotnost vodnega ledu. Ta naj bi se nahajal v kraterjih, katerih notranjosti nikoli ne obsije Sonce, zaradi česar je tamkajšnja temperatura vedno nižja od -156 C. Če se izkaže, da je v teh kraterjih led dejansko prisoten, bi to močno olajšalo obstoj bodočih nasledbin na tem naravnem satelitu. Med bivanjem na Mesecu bosta astronavta opravila največ štiri ekskurzije do stalno osenčenih območij, ki so od načrtovanega kraja pristanka oddaljena med 5 in 15 km. To jima bo omogočilo lunarno vozilo na električni pogon, ki bo na Luni odloženo že pred prihodom astronavtov.
  • Za leto 2027 je načrtovana izstrelitev misije Artemis IV. To bo spet misija s štirimi astronavti, njen primarni cilj pa bo montaža vesoljske postaje Lunar Getaway. Misija bo proti Mesecu ponesla naselitveni modul I-HAB. Ta se bo združil z drugimi elementi lunarne vesoljske postaje, kar bo astronavtom omogočil bivanje na njem.
  • Artemis V bo na južni pol Lune ponesel štiri astronavte, dva dodatna elementa vesoljske postaje – komunikacijski modul, imenovan ESPRIT ter robotsko roko – in lunarno terensko vozilo.
Električno vozilo, s kateri se bodo po Luni prevažali astronavti. Vir: NASA.

Program Artemis pa je mnogo več, kot nudi površen pregled misij. Verjetno najambicioznejši, nekoliko prikriti cilj tega programa je, da se Mesec uporabi kot odskočno desko za misijo na Mars. NASA namerava na rdeči planet poslati astronavte najpozneje leta 2030. V sklopu programa Artemis bomo pridobili pomembna znanja in orodja za bolj učinkovito navigacijo po Osončju.

O pomembnosti programa Artemis za bodoča potovanja na Mars je leta 2020 spregovoril Steven Swanson, NASIN astronavt, ki je na Mednarodni vesoljski postaji v sklopu treh misij skupaj preživel 195 dni : “Pravi cilj je Mars. Luno bomo uporabili kot testno misijo, ker je pot na Mars izjemno zapleten podvig, saj bo potovanje tja in nazaj trajalo skoraj tri leta. Take misije ne moreš predčasno prekiniti ter se vrniti domov…. Luno lahko uporabimo tudi kot vmesno postajo še za druge namene – na primer, da se naučimo, kako uporabiti materiale, ki se nahajajo na njenem površju in iz njih, med drugim, proizvesti gorivo.”

Nadaljna čtiva za vedoželjne

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: