Ne glejte gor! (Nam preti padec asteroida?)

Nazaj

Poglej/poslušaj na

Kadar se skozi teleskop zazremo v Luno ali ko občudujemo fotografije Merkurja in ostalih nebesnih teles, ki nimajo atmosfere, lahko vidimo, da je njihovo površje prekrito s kraterji. Te vdolbine imajo različne velikosti, od nekaj centimetrov pa do več sto kilometrov, vsem pa je skupno to, da so jih ustvarili padci meteoritov različnih velikosti. Če Zemlja ne bi imela atmosfere in če 70 % njenega površja ne bi bilo prekritega z morjem, bi njena površina bila na las enaka Merkurjevi.

Na Zemljo tekom enega leta pade ogromno snovi. Veliko je medplanetarnega prahu. Prašne delce lahko sestavlja vsega nekaj molekul, zgornja vrednost za njihove velikosti pa je 100 mikrometrov oziroma 0.1 milimetra. Izvirajo lahko s kometov, asteroidov, iz Kuiperjevega pasu, nekaj pa jih pride iz medzvezdnega prostora. Njihove mase so izjemno majhne, med 10^-16 kg do 10^-12 kg. Zaradi majhne mase, ti delci nežno pristanejo na našem planetu. Prva vesoljska misija, ki nam je prinesla kozmični prah neposredno iz vesolja, pa je bila NASINA sonda Stardust. Le-ta se je leta 2004 približala kometu Wild 2, pri čemer je s posebnim aerogelom „ujela“ nekaj prahu, ki se je nahajal v kometovi komi, nato pa nam vzorce poslala na Zemljo. Leta 2006 sta kapsuli z neprecenljivim tovorom pristali na Zemlji ter nam tako dostavili snov, ki je morebiti nastala ob samem rojstvu Osončja.

Delcem, z velikostmi med 30 mikrometrov pa vse do metra, ki krožijo okoli Sonca, pravimo meteoroidi. Ko ti delci vstopijo v Zemljino atmosfero, imajo hitrosti med 11 in 40 kilometrov na sekundo, zaradi česar se močno segrejejo na več kot 1600 stopinj Celzija. Najmanjši izmed njih izparijo in nikoli ne dosežejo Zemljinega površja. Raziskave[2] kažejo, da ima večina meteoroidov, ki prekrižajo pot našemu planetu, mase med 10^-9 do 10^-4 grama, pri čemer jih ima največ premer 200 mikrometrov in maso 15 mikrogramov. Znanstvenika Love in Brownlee sta leta 1993 ocenila, da ti delci vsako leto povečajo maso našega planeta za približno 40,000 ± 20,000 ton. Zdi se veliko, vendar je treba poudariti, da druge ocene segajo med 5 do kar 300 ton dnevno[3,4]

Padci večjih delcev so seveda redkejši. Bland in sodelavci[5] so leta 1996 ocenili, da v povprečju vsako leto na vsakih milijon kvadratnih kilometrov Zemljinega površja pade med 36 in 116 meteoritov z maso med večjo ofd10 gramov, kar pomeni med 2900 in 7300 kilogrami snovi na leto.

Na svoji spletni strani, Prof. Stephen A. Nelson z Univerze Tulane prikazuje ocene, da na Zemljo v povprečju vsako leto pade en meteorit s premerom enega metra, meteorit s premerom 100 metrov v povprečju pade enkrat na vsakih 10,000 let, medtem ko padec 10 kilometrskega meteorita, kot je bil tisti, ki je iztrebil dinozavre, lahko pričakujemo v povprečju enkrat na 100 milijonov let. Kot vidimo, so padci večjih meteoritov na srečo redkejši. Na spletnih straneh Univerze v Washingtonu[7] zasledimo podatek, da ima kar 75 % vseh najdenih meteoritov maso manjšo od kilograma in kar 90 % vseh manjšo od petih kilogramov.

Največji do sedaj najdeni meteorit nosi ime Hoba, najden pa je bil v bližini mesta Grootfontein v Namibiji. Tehta kar 60 ton, na Zemljo pa naj bi padel pred 80.000 leti. Sledita mu Cape York iz Greenlandije ter Campo del Cielo, najden v Argentini, ki imata pol manjšo maso. Med pomembnejše meteorite, ki so spremenili naše razumevanje vesolja, prav gotovo spadata meteorita Allende ter Murchison. Zanimivo je, da sta oba padla na površje našega planeta leta 1969, prvi v Mehiki, drugi v Avstraliji. Meteorit Allende, ki je postal najbolj proučevan meteorit vseh časov, nam je pomagal določiti starost Osončja na 4567 milijonov let, medtem, ko nam je Murchison prinesel najstarejše trdnine, ki smo jih kadarkoli našli na Zemlji, ki so pred sedmimi milijardami let nastale v okolici neke druge zvezde. Seveda so vsi ti delci le igračke v primerjavi z meteoritom, ki je pred 65 milijoni let padel v bližini polotoka Yucatan in tam naredil krater Chicxulub s premerom kar 150 kilometrov, ki se še danes v večji meri nahaja na dnu Mehiškega zaliva.

Vprašamo se seveda lahko, kako zelo se moramo bati padcev meteoritov. V zavesti javnosti je zelo prisotna eksplozija, ki se je v zgodnjih jutranjih urah 30. junija 1908 zgodila v območju Tunguska v ruski Sibiriji. Takrat je neko vesoljsko telo z ocenjenim premerom med 50 in 60 metri ter hitrostjo kar 27 kilometrov na sekundo, eksplodiralo na višini med 5 in 10 kilometrov ter povzročilo pravo razdejanje. Kar 80 milijonov dreves je bilo prevrnjeni v smeri iz epicentra navzven in sicer na področju velikem več kot 2000 kvadratnih kilometrov. Energija, ki se je sprostila tekom te eksplozije je bila ocenjena na med 10-15 megaton TNT. Če bi asteroid eksplodiral nad kakšno prestolnico, bi žrtve šteli v milijonih.

Drugi, veliko bolj nedaven dogodek se je zgodil februarja leta 2013 v ruskih Uralih nad Čeljabinskom. Takrat je v Zemljino atmosfero vstopil in v njej na višini 30 kilometrov eksplodiral asteroid s premerom 20 metrov. Njegova ocenjena hitrost je znašala približno 20 kilometrov na sekundo. Svetlobni pojav, oziroma meteor, ki je spremljal dogodek, je bil svetlejši od samega Sonca. Energija, ki se je sprožila ob eksploziji je bila ekvivalentna 400-500 kilotonam TNT, kar je 30-krat več od atomske bombe v Hirošimi. Poškodovanih je bilo kar 7200 zgradb, gmotna škoda pa je znašala 33 milijonov ameriških dolarjev. Kar1491 ljudi je poiskalo zdravniško pomoč, 112 jih je bilo hospitaliziranih, 20 ljudi pa je poročalo o opeklinah, podobnim tistim pri sončenju. Znanstveniki ocenjujejo, da se podobni padci meteoritov zgodijo enkrat na 60 let.

Zaradi teh in podobnih dogodkov sta ameriška NASA in njen Jet Propulsion Laboratory ustanovila Center za proučevanje Zemlji bližnjih objektov, bolj poznanih pod angleško kratico NEO. Ta center se ukvarja z asteroidi in kometi, katerih orbite se močno približajo Zemljini. Po definiciji se nek objekt smatra za NEO, če se prisončje njegove tirnice nahaja na razdalji od Sonca, ki je manjša od 1,3 astronomske enote. Če orbita takega objekta prečka Zemljino tirnico ter če njegov premer znaša več kot 140 metrov, potem takemu objektu pravimo potencialno nevaren objekt ali PHO. Večina objektov, kakih 27.000, ki so klasificirani kot NEO ali PHO je asteroidov, je pa med njimi tudi nekaj več kot sto kometov.

Večina objektov NEO ima velikosti med 30 in 100 metri, le kakih 900 pa je večjih od kilometra. Medtem, ko število novoodkritih objektov manjših od 140 metrov še vedno strmo narašča, pa se ocenjuje, da je bilo do danes odkritih že več kot 90 % vseh objektov NEO z velikostjo nad 1000 metrov.

Center za proučevanje Zemlji bližnjih objektov spremlja te asteroide ter izračunava njihove tirnice za obdobje od leta 1900 pa do 2200. Tako natanko vemo, kdaj se bo kateri že odkriti objekt približal Zemlji ter na kakšno razdaljo. Na srečo zaenkrat še ni predviden padec nobenega od teh objektov na naš planet, je pa na vidiku kar nekaj bližnjih srečanj. Center za proučevanje Zemlji bližnjih objektov je naredil seznam, na katerem so telesa, za katera je verjetnost trka z Zemljo v prihodnjih nekaj desetletjih največja[11]. Tako je na seznamu asteroid 2010 RF12 z največjo ocenjeno verjetnostjo trka z Zemljo med vsemi znanimi objekti. Obstajala naj bi kar 4,5 % verjetnost, da bo ta objekt 5. septembra 2095 padel na Zemljo. Ker pa je njegov premer komaj 7 metrov, 2010 RF12 ni na seznamu potencialno nevarnih objektov. Na seznamu objektov z največjo verjetnostjo trka je kar 100 takih, za katere je ta verjetnost ocenjena na več kot 1 proti 10.000, vendar imata le dva med njimi, imenovana (29075) 1950 DA in 101955 Bennu, premer večji od 50 metrov.

Tako se nam zaenkrat globalnega izumrtja človeštva ter večne zime ni za bati. Je pa res, da bi danes hipotetičen trk Zemlje z večjim telesom lahko samo nemočno opazovali.

Literatura

1. Schrijver K. and Schrijver I., Living With the Stars, 2015, Oxford University Press, ISBN 978-0198727439
2. S. G. Love & D. E. Brownlee, 1993, A Direct Measurement of the Terrestrial Mass Accretion Rate of Cosmic Dust, Science, 262, 1533, 550, DOI: 10.1126/science.262.5133.550
3. Getting a Handle on How Much Cosmic Dust Hits Earth, Universe Today, https://www.universetoday.com/94392/getting-a-handle-on-how-much-cosmic-dust-hits-earth/#ixzz2j9WbyxMT
4. CODITA – Cosmic Dust in the Terrestrial Atmosphere, Leeds University, https://john-plane.leeds.ac.uk/research/middle-upper-atmosphere/codita-cosmic-dust-in-the-terrestrial-atmosphere/
5. P. A. Bland, T. B. Smith, A. J. T. Jull, F. J. Berry, A. W. R. Bevan, S. Cloudt, C. T. Pillinger, The flux of meteorites to the Earth over the last 50 000 years, Monthly Notices of the Royal Astronomical Society, Volume 283, Issue 2, November 1996, Pages 551–565, https://doi.org/10.1093/mnras/283.2.551
6. https://www.tulane.edu/~sanelson/Natural_Disasters/impacts.htm
7. Washington University in St. Luis, https://sites.wustl.edu/meteoritesite/items/how-big-are-meteorites/
8. Chelyabinsk Meteor, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Chelyabinsk_meteor
9. Tunguska Event, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Tunguska_event
10. Center for NEO Studies (CNEOS), https://cneos.jpl.nasa.gov/about/cneos.html
11. NASA JPL, CNEOS Sentry List, https://cneos.jpl.nasa.gov/sentry/