Tako. Po dolgem oklevanju sem se zdaj tudi jaz odločil, da moram napisati prispevek na to čudno temo ter tako poseči v sicer popolnoma jalovo debato o obliki našega planeta. Pravim, da je debata jalova, saj se »tista druga« stran s kremplji ter ugrizi brani ustaljenih razlag o obliki nam tako drage Zemlje ter raje dosledno razglaša znanstvenike za skorumpirane lažnivce. In to se je pripetilo tudi meni. Moje objave o temah, ki se povečini tičejo dogajanja v Osončju, namreč promoviram na različnih astronomskih straneh na Facebooku ter na Redditu na podstrani Slovenia. In dvakrat sem menda dregnil v osje gnezdo ter si nakopal srd gorečih predstavnikov tiste manjšine v naši družbi, ki obliko Zemlje na letalu meri z vodno tehtnico. In ki zanika obstoj gravitacije. In ki trdi, da je Luna dejansko zemljevid, ki nam razkriva resnico o tem, da na naši, ravni Zemlji obstaja 54 celin, le da nam do 47 od njih dostop branita ruska in ameriška vojska. Tukaj pa se skriva tudi odgovor na vprašanje, ki si ga zastavljate že od vašega drugega leta starosti, namreč zakaj ne moremo potovati dlje od Antarktike.
V nadaljevanju tako predstavljam nekaj »argumentov« teh novodobnih »free style« znanstvenikov in dajem moje odgovore nanje. Ker moji sogovorniki zagovarjajo idejo o ravni Zemlji in ker se tem ljudem v angleščini reče »flat-earthers«, sem ta izraz poslovenil kot ravnozemljani. Ne delam si utvar, da bom katerega ravnozemljana prepričal v napačnost njegovih verovanj. Ne, to upanje sem opustil že dolgo tega. Upam pa, da bo prispevek zanimiv in mogoče celo zabaven za vse ostale.
Pa začnimo . . . tukaj je prvi argument našega sogovornika.
Odgovor: Uporabnik trdi, da Zemlja mora biti ravna, saj če bi bila okrogla oziroma sferična, bi se oceani razlili. Kam natančno, ni popolnoma jasno, verjetno pa kar v vesolje. Uporabnih izhaja pač iz vsakodnevne izkušnje, ki je seveda pravilna. Voda teži k temu, da se razlije. Toda, zakaj se voda razliva? Razlog je v silah, ki delujejo na posamezne molekule vode. Na molekule delujeta dva glavna tipa sil – sile med molekulami ter gravitacija. Voda pri sobni temperaturi je seveda tekoča, kar pomeni, da sile med njenimi molekulami niso dovolj močne, da bi se lahko zoperstavile sili gravitacije, zaradi česar voda v odsotnosti kontejnerja ne obdrži poljubne oblike. Zgodba je seveda drugačna, če vodo zamrznemo…
Oglejmo si, v katero smer deluje gravitacija. »Dol!« je najbolj očiten odgovor, ki spet sledi iz naše vsakodnevne izkušnje. Konec koncev naj bi tudi Isaac Newton izjavil, da vse kar gre gor sčasoma pade dol. Toda pojma gor in dol sta dejansko lokalna pojma. Obzorje poprečnega Zemljana je namreč v primerjavi z velikostjo našega planeta tako zelo majhno, da Zemljine ukrivljenosti ne občutimo. Ljudje definiramo smeri, kot so levo, desno, naprej, nazaj ter gor in dol z ozirom na nas same, torej se nenamerno postavimo v izhodišče našega koordinatnega sistema. V našem vsakodnevnem življenju je praktično gledati na svet, kot da je ta dejansko raven in kot da so vse te smeri nekaj absolutnega. Slednje seveda ni niti približno res. To se najbolje vidi na primeru štiri izmed njih – če se samo malo obrnemo, moja leva in desna kažeta popolnoma drugam, prav tako pa smeri naprej in nazaj. Edinole smeri gor in dol sta definirani z nekim zunanjim faktorjem, ki je seveda gravitacijski privlak. Smer dol je definirana kot smer, v kamor stvari padajo.
Tudi zato je za marsikoga presenetljivo, če mu znanstvenik razloži, da gravitacija v resnici ne deluje v smeri dol, temveč proti središču Zemlje. In da je smer dol dejansko odvisna od tega, kje na našem planetu se nahajamo. Če primerjamo na primer s položaji zvezd, smer dol kaže popolnoma drugam za opazovalca na severnem tečaju v primerjavi s tistim, ki se nahaja na južnem polu.
In zdaj lahko odgovorimo našemu prijatelju s Facebooka – njegov sklep, da se večja količina voda mora razliti, je seveda popolnoma pravilen. Vprašanje je le, kam se razlije. Ker sila gravitacije vodo v oceanih vleče proti središču Zemlje, se je ta voda dejansko že razlila in je zalila najnižje ležeče predele našega planeta, ki jim danes pravimo morsko dno. Kontejnerju podobna stvar, ki jo uporabnik omenja so dejansko kotanje, kjer se nahajajo oceani. In ker ima naš planet približno obliko krogle, oceani nimajo izbire, kot da njihova gladina povzame taisto obliko. Voda se zaradi gravitacijske sile dejansko »prilima« na vrteč kamen.
Mimogrede, v spremljajočem videu si lahko ogledate zanimiv eksperiment, ki so ga na mednarodni vesoljski postaji izvedli ameriški astronavti in ki kaže, kakšno obliko zavzame voda v odsotnosti gravitacije.
Odgovor: Ne. Če bi Zemlja bila ravna, in bi po njej hodili v ravni črti, se nikoli ne bi vrnili na izhodišče.
Odgovor: Tukaj bom predpostavil, da se trditev našega sogovornika nanaša na izračune za oddaljenost Sonca od Zemlje (ravne ali okrogle). Če bi se dejanska oddaljenost Sonca povečala za 7000 % odstotkov, nas več ne bi bilo tukaj, kar verjetno razume tudi on.
Seveda se naš sogovornik spet močno moti. Oddaljenost Sonca od Zemlje nam je z veliko natančnostjo znana že stoletja. Spodnja tabela prikazuje, kako so se ocene za oddaljenost Sonca spreminjale skozi čas. Stolpa na desni strani tabele prikazujeta to oddaljenost v kilometrih ter v astronomskih enotah. Ena astronomska enota je po definiciji enaka povprečni razdalja med obema telesoma. Vidimo lahko, da so omenjeno razdaljo poskušali izračunati že v Antični Grčiji. Tako Aristarh kot Ptolemej sta ocenila, da je Sonce od nas oddaljeno 0,05 astronomske enote, kar predstavlja le 5 % dejanske vrednosti. Tak rezultat seveda ni presenetljiv glede na tehnološki nivo, ki je bil na voljo v Antiki. Vidimo lahko, da se je skozi stoletja ocena za oddaljenost Sonca postopoma približevala pravilni vrednosti, ki je 1. In leta 1761 je Nicolas-Louis de Lacaille že izračunal vrednost, ki se je od dejanske razlikovala za manj kot 10 %. Natančnost poznejših izračunov se je vse do današnjih dni le še povečevala. Tako ocena za oddaljenost Sonca v zadnjih 150 letih ni poskočila za več kot 7000 %, ampak nam je že več kot 260 let poznana z natančnostjo, ki je boljša od 10 %.
Vir: Hughes (2001)
Ravnozemljan: »Boš trdil, da ladja zapluje za horizont hahahaha bježi odavdeee«
Odgovor: Sogovornik trdi, da je argument za okroglo Zemljo, namreč da ladje sčasoma izginejo za obzorjem in to tako da najprej izgine spodnji del ladje (trup), šele nato pa višji deli, kot so jambor in jadra, lažen. Vendar, to je natanko to, kar se dogaja. Ker sam ne živim v bližini morja, sem si odgovor na ta komentar sposodil pri znanem slovenskem komiku in vlogerju Marku Žerjalu, ogledate pa si ga lahko v spremljajočem videu.
Odgovor: Kolikor razumem, sogovornik sprašuje zakaj ne čutimo hitrosti vrtenja Zemlje, če se nahajamo na različnih geografskih širinah. Prvi odgovor je seveda, ker nimamo čuta za zaznavanje hitrosti. Ko se premikamo glede na nek drugi objekt, to sicer lahko vidimo, vendar same hitrosti ne čutimo. Kar čutimo so sile, ki delujejo na naše telo če je gibanje pospešeno, torej če se hitrost spreminja. In vrtenje ter kroženje, čeprav enakomerni, sta pospešeni gibanji. Razlog temu pa je dejstvo, da se med vrtenjem točkam na telesu smer hitrosti ves čas spreminja. Če se vrtimo, čutimo, da na naše telo deluje centrifugalna sila, ki vleče naše telo v smeri od stran od osi vrtenja.
Pa poglejmo ali res ne čutimo vrtenja Zemlje oziroma posledične centrifugalne sile. Vprašanje je seveda, ali te sile dejansko ne čutimo, ali se je samo ne zavedamo. Naredimo lahko nekaj preprostih izračunov, ki nam pokažejo, kakšne so velikosti centrifugalnih sil, ki delujejo na nas zaradi različnih gibanj Zemlje.
Najbolj očitna je seveda centrifugalna sila, ki jo čutimo, ker se Zemlja vrti. Ta je odvisna od vrtilne dobe našega planeta, ki je enaka enemu dnevu, od mase telesa, na katerega sila deluje ter od razdalje od osi vrtenja, na kateri se ta masa nahaja. Na Zemlji smo od osi vrtenja našega planeta najbolj oddaljeni na ekvatorju saj je v tem primeru ta razdalja enaka ekvatorialnemu polmeru Zemlje, ki znaša približno 6378 kilometrov. Če odpotujemo na Zemljin severni ali južni tečaj, je ta razdalja enaka nič, saj je po definiciji tečaj tista točka na Zemlji, kjer njena os vrtenja prebada njeno površje.
Maksimalna centrifugalna sila deluje na nas torej na ekvatorju. Izkaže se, da na ekvatorju 100 kilogramska oseba občuti centrifugalno silo enako 3 Newtonom. To pomeni, da če bi se ta oseba postavila na tehtnico na ekvatorju, bi le-ta samo zaradi vrtenja Zemlje pokazala 300 g manjšo težo kot na tečajih, kar predstavlja približno 0,3 % celotne teže te osebe. Za primerjavo, 300 gramov je le malenkost več od mase hlač, ki jih trenutno nosite. Mimogrede, 0,3 % je tudi razlika med Zemljinim ekvatorialnim polmerom ter v smeri proti poloma. Ekvatorialni polmer je večji ravno zaradi vrtenja našega planeta ter posledične centrifugalne sile, ki deluje nanj.
Podoben izračun lahko naredimo še na drugih primerih. Centrifugalna sila, ki deluje na 100 kilogramsko osebo zaradi dejstva, da Zemlja kroži okoli Sonca je 0,6 Newtona, kar na tehtnici pomeni razliko 60 gramov. Ta centrifugalna sila nas vleče od Sonca stran, kar pomeni, da nas opoldne “potiska” proti Zemlji, ob polnoči pa na vleče stran od Zemlje. Posledično bi tehtnica naši hipotetični 100 kilogramski osebi zaradi kroženja Zemlje opoldne kazala 60 gramov več, ob polnoči pa 60 gramov manj od njene dejanske mase.
Tretja centrifugalna sila, ki deluje na nas obstaja zaradi kroženja Zemlje okoli skupnega težišča sistema Luna-Zemlja. Obhodni čas okoli tega težišča je enak obhodni dobi Lune okoli Zemlje, torej 27,3 dneva, razdalja tega težišča od središča Zemlje pa znaša 4688 kilometrov. To težišče se torej nahaja v notranjosti našega planeta. Ta centrifugalna sila bi na primeru naše hipotetične osebe znašala 0,003 Newtona, kar bi povzročilo, da bi tehtnica pokazala 0,3 grama premalo.
Še eno centrifugalno silo lahko izračunamo, in sicer tisto, ki je posledica kroženja Sonca ter Zemlje okoli središča Rimske Ceste. Od središča naše Galaksije smo oddaljeni približno 26.000 svetlobnih let ali 2,5×1017 kilometrov, en obhod okoli tega središča pa traja 230 milijonov let. Centrifugalna sila, ki zaradi tega kroženja deluje na 100 kilogramsko osebo je enaka 2×10-8 Newtona, česar se v kakšne grame niti ne splača pretvarjati.
Vir: Evropska vesoljska agencija
Primerjajmo te številke še s podatkom, da je sila s katero na naše telo deluje zračni tlak na morski gladini v povprečju ekvivalentna 15 tonam. Zanimivo je, da čeprav tudi te sile tudi ne občutimo oziroma se je ne zavedamo, ravnozemljani ne zanikajo obstoja atmosfere.
Na koncu se lahko vprašamo še, zakaj so nekateri posamezniki v dobi znanosti tako dovzetni za razlage sveta, ki so bile ovržene že pred stoletji. Spomnim se komentarja ljubiteljskega astronoma, ki je napisal, da je pač lažje verjeti kot razumeti. Toda meni se zdi ta razlaga preveč površna, pa tudi malce žaljiva do ljudi, kot so ravnozemljani. Mi, ki sprejemamo znanstvene razlage se mnogokrat do “tistih drugih” obnašamo žaljivo, kar pa po moje ni pravi pristop.
Sprašujem se, zakaj so te osebe prišle do zaključka, da uradnim inštitucijam, ki nam razlagajo, kako deluje svet okoli nas, ni za verjeti. Morda do tega pride že v zgodnjem otroštvu. Določeni pristopi staršev k vzgoji svojih otrok lahko slednje hitro pripeljejo do sklepa, da staršem, ki majhnim otrokom predstavljajo praktično ves svet, ni za zaupati. Potem sledita osnovno in srednje izobraževanje. Sam se spomnim, da so, vsaj v času mojega šolanja, nekateri učitelji dobre učence obravnavali zelo različno od tistih slabših. Spomnim se točno določenega primera, ko je profesor fizike med izspraševanjem dijakinjo pred celim razredom poniževal. Tak primer bi danes verjetno romal na sodišče. Podobni pristopi zlahka povzročijo, da določene osebe začutijo odpor do inštitucij, ki naj bi jih izobraževale in jih pripravljale na poznejše življenje. Morda pa je tudi nam, ki zaupamo uradnim inštitucijam ter uveljavljenim razlagam sveta, tudi lažje verjeti, kot razumeti.
soncniblog.com 