Mars se trese!

Nekaterim znanstvenikom so se 4. maja letos uresničile sanje! Seizmometer na NASINEM roverju InSight, ki proučuje notranjost rdečega planeta, je zaznal potres pete magnitude. Dogodek je trajal kar šest ur. Ne le, da gre za najmočnejši izmerjeni potres na Marsu, količina energije, ki se je med potresom sprostila je bila kar deset krat večja od prejšnjega rekorderja.

InSight je do sedaj zaznal skoraj 800 potresov, ki so znanstvenikom priskrbeli pomebne informacije o Marsovi notranjosti. Danes vemo, da ima planetovo jedro polmer je 1830 km in da je tekoče, da ga obdaja 1560 km debel plašč in da je debelina Marsove skorje med 20 in 37 km.

Vesoljsko steklo v puščavi Atacama?!

Zgodba iz vesolja

Leta 2012 so znanstveniki v puščavi Atacama odkrili območja posejana s kamninami, ki sestojijo iz zvitih in zavitih silikatnih stekel. Izkazalo se je, jih je tja prinesel skrivnosten obiskovalec iz vesolja.

Delci so naloženi na geološke plasti, ki so nastale proti koncu pleistocena, torej geološke dobe, ki se je končala pred 11,700 leti, na Zemljo pa padli v časovnem razmaku od nekaj minut do največ nekaj ur. Kemična analiza je pokazala, da gre za meteorite, ki izvirajo z enega samega kometa. Nekateri menijo, da je njegov padec povzročil veliko izumrtje tamkajšnje megafauna (torej živali, katerih teža presega 46 kg).

Znanstveniki so podrobno analizirali posnetke misije New Horizons, ko je le-ta letela mimo pritlikavega planeta Plutona. Na njih so našli enigmatične “kupole” s premerom od 30 pa več kot 100 km, ki se dvigajo med 1 in 7 km nad površino tega nebesnega telesa.

Gre za dokaj “mlada” območja na Plutonu, To vemo zato, ker na njih, za razliko od starejših regij, skorajda ni najti kraterjev.

Znanstveniki zdaj menijo, da gre za formacije, ki nastanejo zaradi delovanja ledenih ognjenikov oz. krioognjenikov, kar je presenetljivo. Za to je namreč potrebna tekoča voda, ki pa je na Plutonu naj ne bi bilo, saj je njegova površinska temperatura kar med 240 ter 210 stopinj C pod ničlo.

Če na Plutonu res obstajajo krioognjeniki, to pomeni, da je notranjost tega telesa veliko toplejša, kot smo domnevali do sedaj. Od kod prihaja ta toplota, pa zeankrat obtaja skrivnost.

Več tukaj.

Že veš…

… da Plutonov polmer meri približno 1200 km. Zunanja plast Plutona, ki v globino meri 300 km, povečini sestoji iz skal, ki so pomešane z velikimi količinami vodnega ledu.

10. maja 2022 je misija Solar Dynamics Observatory posnela Sončev blišč, ki je bil uvrščen v kategorijo X1. Gre za ogromne eksplozije na naí Zvezdi. Na posnetkih v vidni ter ekstremni ultraviolični svetlobi je vidna velika skupina Sončevih peg ter aktivno območje, kjer se je blišč tudi zgodil.

Blišče pogosto spremljajo izbruhi koronalne snovi, ki lahko na Zemlji povročijo ekstremno vesoljsko vreme. Mera za intenzivno Sončevih bliščev je izsev v rentgenski svetlobi. Delimo jih v razrede v razrede A, B, C, M in X, dodatno pa še v podrazrede, ki jihštevilčimo. Blišč X1 se zgodi le nekaj desetkrat med 11 letnim Sončevim ciklom. Pogosto jih spremljajo izbruhi koronalne snovi.

Blišča, ki se je zgodil 10. 5. ni spremljal izbruh, kljub temu pa gre za spektakularen dogodek. Vredno pozornosti in ogleda!

Naš naravni satelit nima atmosfere, je pa njegovo površje bogato z minerali, ki vebujejo ogromno tega za obstoj življenja nepogrešljivega plina.

Vsak kg lunine prsti, ki ji pravimo regolit, vsebuje kar 450 g kisika, ki je sicer ujet v molekulah raznih oksidov – Fe, Si, Mg, itd. In če regolit segrejemo na 1600 stopinj C, se kisik sprosti. Kisik na Luni bi 8 milijard ljudi uporabljalo kar 100.000 let. Koncept pa ni popolnoma nov…

Astronavti na postaji Mir so dihali kisik, ki so ga med drugim pridobivali iz litijevega perklorata pri 450-500 stopinj C. Taista tehnologija se danes nahaja na Mednarodni vesoljski postaji in sicer v ruskem modulu Zvezda.

Ivje na Marsu… Čisto zares. Nastane ponoči, ampak ni zamrznjena voda, temveč suh led oz zamrznjen CO2. Znanstveniki so pokazali, da ga nastane veliko več, kot so mislili do sedaj in da se zjutraj ne stali, temveč se uplini.

Večina tega ivja je prostim očem nevidna, saj se skriva v peščenih Marsovih tleh, zaznajo pa ga kamere, ki rdeči planet opazujejo v infrardeči svetlobi, kot je npr kamera HiRISE na krovu NASINE misije Mars Reconnaissance Orbiter. Pri vsem tem pa je najbolj vznemirljivo to, da sublimacija tega s peskom umazanega ivja lahko povzroči, da ponekod Marsova tla postanejo nestabilna, posledica česar so ogromni peščeni plazovi.

Podnebne spremembe na Zemlji 5 – kratka zgodovina podnebnih sprememb

Zgodba iz vesolja

Kaj je najstarejša snov na našem planetu?

Zgodba iz vesolja