Novica iz vesolja.

Vsi posnetki Sonca, bodisi tisti, ki smo jih naredili na observatorijih na Zemlji ali z vesoljskimi misijami, nam prikazujejo našo zvezde iz istega zornega kota, saj so bili narejeni v ravnini, imenovani ekliptika. To je ravnina, v kateri se nahaja Zemljina tirnica in približno sovpada s Sončevo ekvatorialno ravnino. Posledično je bilo vsakršno opazovanje Sončevih polov še do nedavnega misija nemogoče.

Pred kratkim pa je prišlo do pomembnega preobrata, saj je Evropska vesoljska agencija (ESA) objavila prve bližnje slike južnega pola Sonca. Ta podvig je omogočila misija Solar Orbiter, ki jo je ESA izstrelila proti Soncu leta 2020. Ta najbolj kompleksen sončni observatorij doslej nam je Sonce prikazal iz povsem novega zornega kota.

Za celotno zgodbo, sledi tej povezavi.

Doletela me je velika čast, da sem postal prejemnik nacionalnega priznanja Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju na področju komuniciranja znanosti, ki ga podeljuje Slovenska znanstvena fundacija (SZF). Iskreno se zahvaljujem tako SZF, kot predlagateljema – Pomurski akademski znanstveni uniji – PAZU ter Fakulteti za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru. Še posebej pa se zahvaljujem vsem, ki spremljate Sončni blog in me tako spodbujate k udejstvovanju na področju popularizacije vesoljskih znanosti.

Lahko bi bile dokaz za obstoj novega tipa črnih lukenj!

Leta 2018 so astronomi zaznali kozmično eksplozijo, ki je presegla vse, kar smo do tedaj poznali. Zgodila se je na razdaljo približno 200 milijonov svetlobnih let in bila več kot 100-krat svetlejša od tipične supernove. Temu dogodku so znanstveniki dodelili oznako AT2018cow, vendar kmalu je med astronomi postal znan preprosto kot »Krava«.

Opažen blisk je bil drugačen od eksplozij, ki smo jih poznali do tedaj. Ne samo, da je bil veliko svetlejši od supernov, tudi njegovo trajanje je bilo veliko krajše: če supernove zbledijo v nekaj tednih ali mesecih, pa je »Krava« izginila v le nekaj dneh. Znanstveniki so še izračunali velikost te megaeksplozije – ta naj bi bila podobna velikosti celotnega Osončja.

Za celotno zgodbo, sledi tej povezavi.

Skivnost plešočih polarnih sijev na Jupitru

Novi posnetki narejeni z Vesoljskim teleskopom James Webb (JWST) v infrardeči svetlobi razkrivajo presenetljive podrobnosti Jupitrovih polarnih sijev. Ti so več stokrat svetlejših od tistih na Zemlji in Webb je s pomočjo kamere NIRCam odkril, da se njihov videz spreminja veliko hitreje od pričakovanj. Nova odkritja bodo podlaga za boljše razumevanje ozračja ter magnetnega polja tega največjega planeta v Osončju.

Več na to temo na tej povezavi.

Drevesa, ki so predvidela mrk

Tisočletja so ljudje opazovali, kako se živali odzivajo na enega najosupljivejših naravnih pojavov – Sončev mrk. Danes tako vemo, da med temi dogodki dnevne živali pričnejo s pripravami na nočni počitek, medtem ko se nočna bitja prebudijo iz globokega spanca. Šele v zadnjih nekaj letih pa smo ugotovili, da se na te redke nebesne pojave odzivajo tudi rastline, pa čeprav se nam videz zdijo popolnoma nepremične in pasivne. Nova študija z naslovom »Bioelektrična sinhronizacija smrek (Picea abies) med Sončnevim mrkom« ponuja prepričljive dokaze ne le o reakciji dreves kot posameznih bitij, temveč o njihovem skupinskem in sinhroniziranem odzivu.

Med delnim Sončevim mrkom 25. oktobra 2022, je skupina raziskovalcev v Dolomitih na severu Italije izvedla edinstveni poskus. Na več živih smrek (Picea abies) in nekaj štorov so namestili občutljive elektrode z namenom izmeriti njihov elektrom, kar je znanstveni izraz, ki se uporablja za opis skupka električnih signalov, ki jih proizvajajo žive celice, tako živalske kot rastlinske.

Več na to na tej povezavi.

Čigavo je vesolje? Nova oboroževalna tekma in boj za poslednjo mejo

Leta 2015 je ameriški senat sprejel zakon poznan kot Space Act, ki državljanom ZDA podeljuje pravico do lastništva naravnih virov, ki jih uspejo pridobiti v vesolju. Gre za vire, kot so voda, minerali in celo redke kovine najdene na asteroidih. Na prvi pogled bo morda dejali, da gre samo za še en zakon, vendar Space Act dejansko pomeni začetek nove vesoljske tekme. Tokrat ne gre ne za zastave, ne za slavo, temveč za lastninske pravice in dobiček.

Več na to temo tukaj.

Sončni blog na RTV Slovenija

V oddaji Jutranja vrremenska fronta s(m)o se “popeljali” v vesolje in se za spremembo pogovarjali o podnebnih razmerah in temperaturah na različnih lokacijah v Osončju. Hvala voditejici Klari Evi Kukovičič za prijeten klepet!

Stara sovjetska sonda namenjena na Venero bo kmalu padla na Zemljo

9. in 10. maja spremljajte dogajanje na nebu!

31.marca 1972 je Sovjetska zveza proti Veneri izstrelila sondo Kosmos 482. Toda zaradi napake rakete Sojuz je misija ostala ujeta v Zemljini tirnici več kot pet desetletij. Zdaj naj bi satelit vstopil v ozračje in padel na tla.

Kosmos 482 je bila sestrska sonda misije Venera 8, ki je istega leta uspešno pristala na Veneri ter od tam več kot 50 minut pošiljala podatke, preden so jo uničili ekstremni pogoji na tem planetu. V tistem obdobju so sovjetske medplanetarne misije sprva vtirjali v nizke orbite okoli Zemlje, od koder so nato izvedli drugo izstrelitev proti končnemu cilju. V primeru neuspešne druge izstrelitve, so sonde ostale v orbiti in dobile oznako “Kosmos”.

Več na tej povezavi.

Sami v temi: skrivnost planetarnih sirot

Zgodba iz vesolja

Že od malih nog si predstavljamo Sonce ter planete, ki krožijo okoli njega. Podobno razmišljamo tudi o izvensončnih planetih, navsezadnje smo jih več kot 5000 odkrili ravno z analizo svetlobe njihovih matičnih zvezd. Pa vendar astronomi že nekaj let odkrivajo telesa, ki ne ustrezajo tej zgodbi. Ta potujejo po Galaksiji povsem sama, njihovega neba pa ne razsvetljuje nobeno sonce. Tem planetarnim sirotam ponavadi pravimo kar tavajoči planeti. Njihov obstoj je sprožil val navdušenja med astronomi, saj bi njihovo število lahko preseglo tako število zvezd, kot tudi število »klasičnih« planetov v Rimski cesti.

ESA bije plat zvona: ogrožajo nas vesoljske smeti

Vesolje pogosto dojemamo kot neskončno praznino, pa vendar so tirnice okoli Zemlje vse bolj natrpane. Od začetka vesoljske dobe leta 1957 smo v vesolje izstrelili več kot 20.000 satelitov, pri čemer jih kar 70 % še vedno kroži okoli našega planeta. Zaradi neljubih preteklih dogodkov, kot so trki med plovili, eksplozije ali njihovo namerno uničenje, se danes v orbitah okoli Zemlje nahaja več kot 50.000 predmetov, večjih od 10 cm, več kot milijon kosov v velikosti manjšega vijaka in več kot sto milijonov delcev v velikosti 1 mm. Kljub svoji majhnosti so ti delci izjemno nevarni.
Več o tem na tej povezavi.

Izvor barve zarjavelega planeta

Desetletja so bili znanstveniki prepričani, da vedo, kaj daje Marsu značilno rdečo barvo. Odgovor je seveda rja oziroma železov oksid. Toda rjo lahko »skuhamo« iz različnih sestavin.

Že leta 1965 je nihče drug kot Dr. Carl Sagan predlagal, da površje Marsa prekriva oblika železovega oksida, ki ga poznamo kot hematit. Gre za najpogostejšo obliko rje na Zemlji. Razlog za ta predlog tiči v dejstvu, da v tistem času znanstveniki še niso zaznali prisotnosti vode na Rdečem planetu, zatorej so bili prepričani, da je tam železo v Marsovi skorji rjavelo izključno v prisotnosti kisika.

Danes imajo planetarni geologi drugačno prestavo o vsebnosti elementov v zgodnji Marsovi atmosferi. Predvidevajo, da prostega kisika enostavno ni bilo dovolj, da bi lahko pordečil celotno planetovo površje. Vedoč, da se železov oksid lahko pojavi v obliki različnih spojin, so se podali na lov na »ta pravo« Marsovo rjo.

Izvej več tukaj.

Ameriška astronavta sta ponovno doma. Kaj sledi?

Po devetih mesecih na Mednarodni vesoljski postaji sta se astronavta Barry Wilmore in Suni Williams vrnila na Zemljo. Zdaj ju čaka intenzivna terapija, podobno tisti, ki jo prejemajo pacienti po dolgotrajni komi. Razlog so posledice njunega dolgotrajnega bivanja v vesolju, ki so kompleksne in večinoma škodljive, tako na kratek, kot na dolgi rok. Nekatere izmed njih bosta astronavta občutila do konca svojih življenj.
Več podrobnosti tukaj!

Takole je izgledal popolni Lunin mrk v noči od 13. na 14. marec. Posneto v Ciudad de México!