Ugibanja o obstoju vode na Luni so stara več kot 400 let. Šele leta 2020 je misija SOFIA dokončno potrdila, da je ta spojina dejansko prisotna na našem satelitu. Zdaj so kitajski znanstveniki poskrbeli še za eno senzacijo, saj jo odkrili, da se voda na Luni skriva v prav posebnem rezervoarju, v notranjosti mikroskopskih steklenih delcev.
Počasi a vztrajno se približujemo maksimumu Sončeve aktivnosti. Spodnji video prikazuje dogajanje na naši zvezdi med 4. in 11. aprilom 2023. Fotografije sta posnela Solar Dynamics Observatory in SOHO. Narejeno s JHelioviewer.
NASA je končno izbrala ekipo astronavtov, ki bo na krovu misije Artemis II poletela okoli Lune. To so Reid Wiseman (kapitan), Victor Glover (pilot) ter Christina Hammock Koch in Jeremy Hansen (oba specialista).
Hammock Koch je prva ženska, Hansen pa prvi temnopolti astronavt na lunarni misiji. Izstrelive misije #ArtemisII, ki bo trajala 10 dni je predvidena za november 2024.
Do sedaj smo poznali le dve nebesni telesi v Osončju, za kateri smo vedeli, da na njiju obstajajo delujoči ognjeniki. Zdaj se je temu ekskluzivnemu klubu pridružila še Venera. Zakaj je trajalo tako dolgo, da smo pridobili dokončne dokaze za delujoči ognjenik na tem planetu?
Ko je sonda Viking 1 pristala na Marsu nam je poslala posnetke pokrajine, za katero smo vedeli, da jo je izoblikovala tekoča voda. Toda posnetki se niso skladali s pričakovanji znanstvenikov. Ti so mnogo pozneje ugotovili, da so pokrajino, v kateri je pristal Viking 1, izoblikovale naravne katastrofe, ki se danes na tem planetu več ne morejo zgoditi. Šlo je za čisto prave (mega)cunamije.
1. julija leta 2004 se je v orbito okoli Saturna vtirila misija Cassini. Od tam nam je naslednjih trinajst let pošiljala prelepe posnetke tega drugega največjega planeta v Osončju, pa tudi nekaterih njegovih lun, kot so Titan, Rea, Japet, Fojba ter mnoge druge. Za znanstvenike, ki proučujejo planete našega Osončja, pa ti posnetki nimajo le estetske vrednosti. Njihova vsebina raziskovalcem obelodanja pojave, ki se dogajajo tako na površju teh nebesnih teles, kot tudi globoko v njihovi notranjosti. Pa ne le to. Fotografije nam pripovedujejo tudi zgodbe o tem, kaj se je s Saturnom ter njegovimi lunami dogajalo v daljni preteklosti.
Leta 2005 nam je sonda Cassini poslala prve podrobne fotografje prav posebne lune z imenom Enkelad. Gre za šesto največjo Saturnovo luno ter devetnajsto največjo v Osončju. Njen premer znaša 500 kilometrov, njeno površje pa povečini prekriva čisti ter dokaj sveži vodni led. Na slikah Enkelada, ki jih je naredila Cassini, so znanstveniki v bližini njenega južnega pola zaznali množico krioognjenikov, ki nenehno bruhajo ogromne količine snovi, ki med drugim vsebuje veliko vodne pare. Preko sto krioognjenkov vsako sekundo v višave požene okoli 200 kilogramov tega materiala, katerega hitrost doseže 2000 kilometrov na uro. Zaradi izredno nizke temperature na Enkeladu, ki je v povprečju enaka -200º C, vodna para hitro zamrzne. Del te vode uide v vesolje in ostane ujet v Saturnovem obroču E, preostanek pa pade nazaj na Enkeladovo površje v obliki – snega.
Toda, od kod voda na Enkeladu? Kako je mogoče, da obstaja v tekočem stanju? In kaj njena prisotnost pomeni za morebiten obstoj življenja ne tej luni?
Pred nekaj dnevi je v Tihem Oceanu, blizu mehiške zvezne države Baja California, varno pristal modul Orion, osrednji del misije Artemis 1. Ta misija je proti Luni poletela šestnajstega novembra letos in sicer kot prva v okviru programa Artemis. Namen misije Artemis 1 je bil testirati različne sisteme, ki bodo v bodoče omogočali transport ter bivanje astronavtov. NASA namreč načrtuje skorajšnji pristanek astronavtov na našem naravnem satelitu.
Na krovu Artemis 1 se je nahajalo precej dragocenega tovora v obliki znanstvenih eksperimentov ter majhnih CubeSat satelitov, ki so namenjeni proučevanju različnih pojavov v vesolju, predvsem v Osončju. Na njenem krovu pa se je nahajal tudi nekoliko nenavaden tovor, katerega namen na prvi pogled ni prav očiten. Tukaj opisujemo sedem stvari, za katere niste vedeli, da jih je v vesolje ponesla misija Artemis 1.
Pred nekaj meseci sem na Facebooku in Redditu razsrdil nekaj ravnozemljanov. Njihovi komentarji, seveda brez nekih realnih osnov, pa so bili povod za tale prispevek. Z nekaj raziskovanja sem se dokopal do zanimivih podatkov na primer o tem, kolikšne so bile prve ocene za oddaljenost Sonca, ki so jih naredili v Antiki. Izračunal pa sem tudi, koliko znaša centrifugalna sila zaradi kroženja Osončja okoli središča Rimske ceste. Pa še kakšen zanimiv detajl se najde.
Danes ob 7:47 zjutraj po našem času je iz izstrelišča Kennedy Space Center proti Luni končno poletela misija Artemis 1. V preteklih mesecih je bila izstrelitev iz tehničnih razlogov večkrat preložena, danes pa se je tako končno začelo ponovno osvajanje našega edinega naravnega satelita. Več o misiji Artemis si lahko preberete tukaj.
Tokrat sem imel priložnost obiskati ESOC, center Evropske vesoljske agencije za vesoljske operacije. Čemu služi ESOC in kaj vse zanimivega najdemo v njem, pa v spodnjem videu in podcastih.
Vsi poznamo Luno. To je, tako za Soncem, najsvetlejše telo na nebu. Razsvetljuje nam temne noči, povzroča plimovanje ter usodno vpliva na življenske cikle nekaterih živih bitij. Ljudje so se že od nekdaj spraševali, kaj pravzaprav Luna je. Danes se zavedamo, da je Luna . . . Pa saj vemo, kajne?
Saturn je svoj neuradni naziv najlepšega planeta v Osončju dobil zaradi prečudovitih obročev, ki ga obdajajo. Ta planet sicer ni edini z obroči, vendar so v primeru Saturna te tvorbe mnogo večje in svetlejše kot tistih okoli ostali plinastih orjakov. O Saturnovih obročih obstaja mnogo nerešenih vprašanj: koliko so stari? Kakšna bo njihova usoda v daljni prihodnosti? In ali bo Saturn kdaj izgubil svoj laskavi naslov?
Sončni blog je bil gost oddaje Podobe znanja, ki jo je na programu Ars pripravila Nina Slaček. Pogovarjali pa smo se o vesoljskem vremenu in njegovem vplivu na naša vsakdanja življenja. Sledi tej povezavi in prisluhni oddaji še ti!