Daljna svetova, kjer dežujejo diamanti

Zgodba iz vesolja

Leta 1981 je znanstvenik Marvin Ross z Kalifornijske univerze v prestižni reviji Nature objavil provokativen članek. V njem je Ross izzval obstoječe predstave o kemični sestavi Urana in Neptuna ter znanstveno srenjo razburil s tezo, da se v notranjosti obeh planetov nahaja jedro, katerega zunanje plasti so sestavljene iz čistega diamanta. Ross je v naslovu članka uborabil besedno zvezo »diamanti na nebu«. Štirideset let pozneje dokazi za pokrajino iz diamantov v notranjosti ledenih orjakov prihajajo od povsod. Pa ne le za pokrajino. Glede na nekatere izračune, naj bi globoko pod površjem Urana in Neptuna padal čisto pravi diamantni dež.

Če analiziramo daljša geološka obdobja vidimo, da se vrtenje Zemlje s časom upočasnjuje. Pred 1,4 milijardami let je dan na Zemlji trajal le 19 ur. V povprečju se torej dolžina dneva na leto podaljša za 74 tisočink sekunde. To je posledice plimskih efektov, ki jih na Zemljo izvaja Luna.

Natančne znanstvene meritve dneva, torej obdobja, ko se Zemlja enkrat zavrti okoli svoje osi, ki se izvajajo od 60-tih let 20. stoletja kažejo na spremembe, ki se dogajajo na krajših časovnih skalah. Te so lahko posledica močnih vetrov, kot med meteorološkim pojavom El Niño, ki lahko upočasnijo vrtenje Zemlje ali potresov, ki imajo lahko nasprotni učinek. Potres, ki je leta 2004 v Indijskem oceanu sprožil uničujoč cunami, je skrajšal dolžino dneva za 3 milisekunde. Svoje prispevajo tudi premiki celin in taleči se ledeniki.

Da bi naše ure obdržale korak s temi spremembami, Mednarodna telekomunikacijska unija, ki pripada Združenim narodom, občasno doda prestopne sekunde, kar pomeni, da se vse ure na svetu ustavijo za eno sekundo. Prvič se je to zgodilo leta 1972, nazadnje pa leta 2016. Naslednjič se bo to morda ponovilo decembra letos, čeprav nekateri menijo, da to ne bo potrebno, saj se zadnja leti Zemlja vrti nepričakovano hitro.

Zanimivo je, da se je 28 najkrajših dni v zadnjih 50 letih zgodilo leta 2020. Vse do letošnjega 29. julija, ko so znanstveniki izmerili dolžino dneva, ki je bila od pričakovane krajša za 1,5 milisekunde. Če se bo ta trend nadaljeval, bomo morda kmalu dnevu odšteli negativno prestopno sekundo.

Več na to temo:
https://www.theguardian.com/science/2022/aug/01/midnight-sooner-earth-spins-faster-shortest-day

https://www.travelandleisure.com/travel-news/earth-records-shortest-day-in-history

Objavljamo posnetek poljudnega predavanja na temo vesoljskega vremena z dne 26. 7. 2022, ki se je odvijalo v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota.

Vabljeni k ogledu!

Težave s kisikom za astronavte

Zgodba iz vesolja

Že veste, od kod astronavtom zrak za dihanje? Kaj pravzaprav dihajo astronavti na mednarodni vesoljski postaji in kaj bodo dihali bodoči prebivalci Lune ter Marsa? Od katastrofe Apolla 1 do modernih eksperimentov na krovu roverja Perseverance – o tem v današnji zgodbi iz vesolja na Sončnem blogu.

Predavanje si lahko ogledate v živo na

tej

povezavi.

Kozmična grožnja vašemu računalniku

Zgodba iz vesolja

Tokrat pripovedujemo zgodbo o tem, kako visokoenergijski kozmični delci ogrožajo podatke na vašem računalniku. Članek je bil objavljen tudi v poletni številki slovenske astronomske revije Spika. Ne zamudite!

Objavljena prva fotografija Vesoljskega teleskopa James Webb, ki ponuja vpogled v zgodnje otroštvo vesolja!

Kaj so nam o vikingih razkrili skrivnostni delci iz vesolja?

Zgodba iz vesolja

Evropejci ter državljani ZDA smo navajeni slaviti Krištofa Kolumba kot odkritelja ameriškega kontinenta. Toda geološko najdbišče L’Anse aux Meadows na Novofunlandskem otoku v Kanadi pripoveduje zgodbo o vikinški oziroma nordijski koloniji, ki je obstajala v obdobju, ki je trajalo le 10 let in je bilo z nekoliko negotovosti umeščeno med leti 990 in 1050. Bolj natančno obdobja bivanja Vikingov v današnji Kanadi ni bilo moč določiti. Oktobra letošnjega leta pa je skupina znanstvenikov objavila članek v reviji Nature[1], v katerem so opisali metodo, s katero so lahko z veliko natančnostjo določili, kdaj so Vikingi dejansko bili prisotni v Kanadi. Margot Kuites in sodelavci so dokazali, da so Nordijci na tem kontinentu zagotovo živeli leta 1021, pri tem odkritju pa jim je pomagal precej nepričakovan zaveznik – kozmični delci.

Že veš, katero je ognjeniško najbolj dejavno nebesno telo v Osončju?

Gre za Io, tretjo največjo Jupitrovo luno. Ognjeniška aktivnost je posledica Jupitrovega gravitacijskega privlaka, ki nenehoma razteza Io, zaradi česar je lunina notranjost zelo vroča. Lava iz njene notranjoste pa na površju te lune pušča trajen pečat v obliki – sipin.

Če na Zemlji sipine iz peska gradi predvsem veter, pa na Iu tega praktično ni, saj je njena atmosfera preredka. Se pa na njenem površju nahajajo tanke plasti zamrznjenega žveplovega dioksida. Ko ta pride v stik z lavo, se zgodijo močne explozije, ki na površje lune ponesejo peščena zrna velikosti med 20 mikrometrov in enega centimetra. Ta nato tvorijo do trideset metrov viske sipine.

Podobne sipine najdemo tudi na Plutonu in kometu 67P/Churyumov–Gerasimenko, ki prav tako nimata goste atmosfere.

Preberi več na https://t.co/JRw3pxS7OU.

Vse kaže, da je bil Jupiter v “otroštvu” – kanibal.

Znanstveniki so na podlagi podatkov NASINE misije Juno dokončno ugotovili, kako je nastal največji planet v Osončju. Vse kaže, da je Jupiter v prvih nekaj milijonih let po nastanku Osončja na veliko “požiral” planetezimale – kamnita telesa s premerom nekaj kilometrov, ki so v takratnem obdobju delovala kot semena iz katerih so nastajali planeti.

Do sedaj sta prevladovali dve teoriji, ki sta razlagali nastanek Jupitra. Prva je t.i. teorija gramoza, po kateri naj bi Jupiter nastal z akrecijo kamnitih delcev, ki so v resnici imeli velikosti balvanov (angleško boulder). Druga teorija predvideva, da je mladi Jupiter požiral planetezimale.

Notranjosti Jupitra ni mogoče neposredno opazovati zaradi planetove izjemno goste atmosfere. Znanstveniki so sedaj analizirali majhna nihanja v jakosti Jupitrovega gravitacijskega privlaka, ki so v celoti posledica porazdelitve snovi v trdnem jedru planeta. Ti podatki so pokazali obstoj visokih koncentracij težkih elementov, ki so v planetovo notranjost lahko prispeli le s planetezimali. Ti elementi predstavljajo med 3 % in 9 % planetove mase, kar je enako 11 do 30 Zemljinim masam.

Odkritje je še posebej pomembno, saj gre za največji planet v Osončju, ki je pomembno prispeval k današnji podobi Osončja. Hkrati bi lahko omenjeno odkritje pomenilo, da so na podoben način nastali tudi Saturn, Uran in Neptun.

Več na tej povezavi: https://www.space.com/jupiter-ate-baby-planets-while-growing

Že veš, čemu rečemo Marsova dihotomija?

To je uganka, ki že desetletja muči znanstvenike, gre pa za geografske in geološke razlike mad severno in južno poloblo rdečega planeta. Južna polobla je namreč gosto posejana s kraterji, njeno površje v povprečju leži 5,5 km višje od tistega na severni polobli, Marsova skorja pa je na jugu približno 25 km debelejša.
O vzroku za dihotimijo je bilo že veliko napisanega. Nekateri so predlagali da je v daljni preteklosti na Mars padel ogromen meteorit in da se je severna polobla dobsesedno stalila, zaradi česar je tam nastal ogromen ocean magme. Spet drugi so predlagali, da je dihotomija posledica konvekcije v Marsovem plašču ali tektonike plošč v obdobju, ko je planet šele nastal.
Dihotomija Marsa je zelo dobro vidna na spodnji sliki, ki je narejena na podlagi meritev misije Mars Global Surveyor. Barve predstavljajo “nadmorsko” višino (odstopanja od povprečne višine Marsovega površja). Modra barva predstavlja nizka območja in prevladuje na severni polobli. Rdeča in bela barva predstavljata najvišje ležeča območja, pri čemer izstopajo ognjeniki na planoti Tharsis na levi strani slike.

Dan, ko je izginil Sončev veter

Zgodba iz vesolja

Sončev veter je ioniziran plin, ki nenehno odteka s Sonca v medplanetarni prostor. Na njegov obstoj so astronomi sumili že v 19. stoletju, vendar so opazovalni dokazi prišli šele z začetkom vesoljske dobe. Sončev veter polni ves prostor med planeti. Na poti od Sonca navzven ta plin naleti na ovire, kot so magnetna polja planetov in okoli njih ustvari votline, ki jih imenujemo magnetosfere. Njegova hitrost niha med približno 300 in 800 km/s. Ta plin okoli Osončja ustvari še eno votlino, ki jo imenujemo heliosfera in katero sta do sedaj zapustili le dve plovili – Voyager 1 in 2. Nenadno dolgotrajno izginotje Sončevega vetra bi na dolgi rok lahko imelo resne posledice tudi za življenje na Zemlji. Do takega izginotja na srečo še nikoli ni prišlo, je pa 11. maja leta 1999 Sončev veter skorajda izginil. Dogodek nam služi kot opomin o tem, kako malo dejansko vemo o tem vetru ter njegovem vplivu na naša vsakdanja življenja.

Podnebne spremembe na Zemlji 6– Sončeva aktivnost in kozmični delci

Zgodba iz vesolja

Da se Sončeva aktivnost spreminja s časom, so znanstvenik ugotovili v 17. stoletju, takoj po odkritju teleskopa. Že Galileo Galilei je opisal temna območja na Sončevem površju in z njihovo pomočjo določil vrtilno dobo Sonca. Nemški astronom Heinrich Schwabe (1789-1875) je odkril, da se število Sončevih peg spreminja s povprečno periodo 11 let. Temu danes rečemo cikel Sončeve aktivnosti, Sončev cikel ali tudi Schwabov cikel.