Pred 14.300 leti se je zgodil močan izbruh na Soncu, ki je pustil trajen pečat celo v tkivih živih bitij. Temu nedavnemu odkritju francoskih znanstvenikov, so botrovali kozmični delci, ki so povzročili nenadno povečanje vsebnosti ogljika-14 v deblih dreves, katerih fosili se še danes nahajajo v koritu alpske reke Drouzet na jugu Francije. Izbruh je povzročil ekstremno geomagnetno nevihto, katere moč je bistveno presegala kakšen koli podoben dogodek, ki smo mu bili priča v sodobni zgodovini. Še sreča, saj bi danes taka nevihta sprožila verigo katastrofalnih dogodkov.
Ameriška NASA namerava že v prihodnjem desetletju izvesti misijo na Mars s človeško posadko. V prizadevanju za skrajšanje trajanja potovanja do tega planeta, je ta agencija pred kratkim podjetju Lockheed Martin podelila mandat, da v roku štirih let razvije in v vesolju preizkusi jedrsko-termalni raketni motor. Vendar pa se poraja vprašanje, ali so jedrsko-termalni raketni motorji resna in tudi varna rešitev za prihodnost vesoljskih poletov?
Astronomi že desetletja poskušajo odgovoriti na vprašanje od izvoru Sonca ter večine snovi iz katere smo sestavljeni. Zadnja odkritja so nas morda pripeljala korak bliže k odgovoru na to večno vprašanje.
V tokratni Zgodbi iz vesolja razkrivamo, da ima tudi Sonce svojo senco, le da ta ni vidna v navadni svetlobi, temveč v atmosferskih kozmičnih delcih. S katerimi observatoriji lahko opazimo ta pojav in kakšne koristi si znanstveniki obetajo od njega? Preberite članek ali si oglejte video!
V tokratni zgodbi govorimo o tem, kako je človeštvu uspelo premakniti vrtilno os Zemlje in sicer s črpanjem podtalnice. Pripoved o neverjetnem kolektivnem “dosežku” naše civilizacije. Ne zamudite!
Če smo še pred kratkim na Sončnem blogu poročali o odkritju prvega delujočega ognjenika na Veneri, pa jih je najnovejša raziskava razkrila kar 85.000 (za primerjavo, na Zemlji imamo, po navedbah USGS, 1350 potencialno delujočih ognjenikov)! Seveda niso vsi Venerini ognjeniki aktivni.
To najnovejše odkritje je bilo narejeno s pomočjo posnetkov Venerinega površja, ki jih je v 90-tih letih naredila sonda Magellan.
Spodaj je zemljevid Venerinega površja, na katerem je označena lokacija vsakega odkritega ognjenika. Več o tem pomembnem odkritju pa lahko prebereš tukaj.
NASIN James Webb Space Telescope (JWST) “did it again”! Tokrat je posnel ogromen izbruh vode na Saturnovi luni Enkelad, ki se od te majhne lunice s premerom 500 km razteza skoraj 10000 km! Gre za največji izbruh, ki smo ga kadar koli opazili na Enkeladu, z njim pa to telo z vodnim ledom zalaga predvsem Saturnov prstan E.
Omenjeni izbruh v okolico Saturna vsako sekundo izvrže kar 300 litrov vode, s čimer bi lahko v le dveh urah napolnili olimpijski bazen.
Študije narejene na podlagi Webbovih opazovanj so potrdile, da 30 % vode, ki jo z Enkelada izbruhajo ledeni ognjeniki, konča v Saturnovem prstanu E, ostali 70 % pa oskrbuje ostale Saturnove vodne sisteme.
Stolp vode,ki se razteza od Enkelada do razdalje skoraj 10000 kilometrov. Vir: NASA.
Sonce postaja vedno bolj aktivno. Na njem lahko trenutno že opazimo nekaj zelo velikih peg, kmalu pa jih bomo videli še več. Kako to vemo? Enostavno – treba je pogledati nam skrito stran Sonca! Znanstveniki to storijo tako, da spremljajo oscilacije na naši zvezdi, torej nekakšne “potrese” na njej.
Spodnja serija posnetkov prikazuje nam vidno stran Sonca v sivih odtenkih ter nevidno stran v rumenih in sicer med obdobjem od 3. do 24. maja letos.
Bele ter črne lise na nam vidni strani pomenijo močne koncentracije Sončevega magnetnega polja, kar pomeni, da nam kažejo položaj aktivnih območij v koroni ali Sončevih peg v fotosferi. Črne lise na nam nevidni strani prav tako prikazujejo položaje Sončevih peg. Nekatere izmed njih se nam bodo pokazale že v prihodnjih dneh!
Ugibanja o obstoju vode na Luni so stara več kot 400 let. Šele leta 2020 je misija SOFIA dokončno potrdila, da je ta spojina dejansko prisotna na našem satelitu. Zdaj so kitajski znanstveniki poskrbeli še za eno senzacijo, saj jo odkrili, da se voda na Luni skriva v prav posebnem rezervoarju, v notranjosti mikroskopskih steklenih delcev.
Počasi a vztrajno se približujemo maksimumu Sončeve aktivnosti. Spodnji video prikazuje dogajanje na naši zvezdi med 4. in 11. aprilom 2023. Fotografije sta posnela Solar Dynamics Observatory in SOHO. Narejeno s JHelioviewer.
NASA je končno izbrala ekipo astronavtov, ki bo na krovu misije Artemis II poletela okoli Lune. To so Reid Wiseman (kapitan), Victor Glover (pilot) ter Christina Hammock Koch in Jeremy Hansen (oba specialista).
Hammock Koch je prva ženska, Hansen pa prvi temnopolti astronavt na lunarni misiji. Izstrelive misije #ArtemisII, ki bo trajala 10 dni je predvidena za november 2024.
Do sedaj smo poznali le dve nebesni telesi v Osončju, za kateri smo vedeli, da na njiju obstajajo delujoči ognjeniki. Zdaj se je temu ekskluzivnemu klubu pridružila še Venera. Zakaj je trajalo tako dolgo, da smo pridobili dokončne dokaze za delujoči ognjenik na tem planetu?
Ko je sonda Viking 1 pristala na Marsu nam je poslala posnetke pokrajine, za katero smo vedeli, da jo je izoblikovala tekoča voda. Toda posnetki se niso skladali s pričakovanji znanstvenikov. Ti so mnogo pozneje ugotovili, da so pokrajino, v kateri je pristal Viking 1, izoblikovale naravne katastrofe, ki se danes na tem planetu več ne morejo zgoditi. Šlo je za čisto prave (mega)cunamije.
1. julija leta 2004 se je v orbito okoli Saturna vtirila misija Cassini. Od tam nam je naslednjih trinajst let pošiljala prelepe posnetke tega drugega največjega planeta v Osončju, pa tudi nekaterih njegovih lun, kot so Titan, Rea, Japet, Fojba ter mnoge druge. Za znanstvenike, ki proučujejo planete našega Osončja, pa ti posnetki nimajo le estetske vrednosti. Njihova vsebina raziskovalcem obelodanja pojave, ki se dogajajo tako na površju teh nebesnih teles, kot tudi globoko v njihovi notranjosti. Pa ne le to. Fotografije nam pripovedujejo tudi zgodbe o tem, kaj se je s Saturnom ter njegovimi lunami dogajalo v daljni preteklosti.
Leta 2005 nam je sonda Cassini poslala prve podrobne fotografje prav posebne lune z imenom Enkelad. Gre za šesto največjo Saturnovo luno ter devetnajsto največjo v Osončju. Njen premer znaša 500 kilometrov, njeno površje pa povečini prekriva čisti ter dokaj sveži vodni led. Na slikah Enkelada, ki jih je naredila Cassini, so znanstveniki v bližini njenega južnega pola zaznali množico krioognjenikov, ki nenehno bruhajo ogromne količine snovi, ki med drugim vsebuje veliko vodne pare. Preko sto krioognjenkov vsako sekundo v višave požene okoli 200 kilogramov tega materiala, katerega hitrost doseže 2000 kilometrov na uro. Zaradi izredno nizke temperature na Enkeladu, ki je v povprečju enaka -200º C, vodna para hitro zamrzne. Del te vode uide v vesolje in ostane ujet v Saturnovem obroču E, preostanek pa pade nazaj na Enkeladovo površje v obliki – snega.
Toda, od kod voda na Enkeladu? Kako je mogoče, da obstaja v tekočem stanju? In kaj njena prisotnost pomeni za morebiten obstoj življenja ne tej luni?
soncniblog.com 