Zgodba iz vesolja
Jim LeBlanc med preizkusom vesoljske obleke leta 1966. (Vir: NASA / Slika izboljšana z UI).
»Medtem ko sem se opotekal nazaj, sem tik pred izgubo zavesti začutil, kako mi na jeziku brbota slina. To je zadnja stvar, ki se je spomnim,« je pripovedoval Jim LeBlanc, ko je novinarju opisoval nesrečo, ki se mu je pripetila 14. decembra 1966. Tistega dne je tedanji tehnik Nasinega centra v Houstonu znotraj vakuumske komore v okviru programa Apollo preizkušal skafander. Cev, ki mu je dovajala kisik, se je nenadoma odpela. V pičlih desetih sekundah je tlak v obleki padel na raven, primerljivo s tistim na površju Marsa. Brbotanje na jeziku je bilo znak, da je zavrela voda v njegovi slini.
LeBlancovo pričevanje se precej razlikuje od prizorov iz znanstvenofantastičnih filmov. Le spomnimo se vesoljskih rudarjev iz filma Planet prekletih, katerih telesa ob izpostavitvi brezzračju v trenutku groteskno nabreknejo in eksplodirajo, ali pa Arnolda Schwarzeneggerja, ki mu v Popolnem spominu oči skoraj skočijo iz očesnih jamic. V filmih Misija na Mars in Sončna svetloba nesrečniki v brezzračju v nekaj sekundah zmrznejo v krhke ledene kipe.
Resničnost je precej manj spektakularna, vendar prav tako smrtonosna. To vemo zahvaljujoč peščici posameznikov, ki so bili izpostavljeni skoraj popolnemu vakuumu, pa tudi laboratorijskim poskusom na živalih. Ti so nam razkrili, kaj doleti naša telesa v prvih minutah po dekompresiji.
Kje se moti Hollywood?
LeBlanc je preživel. Sodelavca, ki sta spremljala preizkus, sta nemudoma sprožila reševanje in začela v komoro spuščati zrak. Med ponovnim vzpostavljanjem tlaka se je LeBlancu povrnila zavest. Nesreča mu razen rahle bolečine v ušesih ni pustila trajnih posledic. Njegov obraz se ni groteskno napihnil, žile mu niso popokale in tudi zmrznil ni.
LeBlanc je pred izgubo zavesti začutil le brbotanje na jeziku. Razlog za ta pojav tiči v tem, da voda ne zavre vedno pri 100 stopinjah Celzija. Pravzaprav ves čas izhlapeva, pri čemer nad njeno gladino nastaja vodna para, ki ustvarja tako imenovani parni tlak. Ko ta postane enak tlaku v okolici, tekočina zavre. Ob morski gladini se to zgodi pri 100 stopinjah Celzija. Višje ko se povzpnemo, nižji je zračni tlak in s tem tudi temperatura vrelišča. Na višini približno 19 kilometrov – na tako imenovani Armstrongovi meji – tlak pade na približno 0,06 atmosfere. Takrat voda zavre že pri telesni temperaturi, 37 stopinjah Celzija. LeBlanc je bil izpostavljen še desetkrat nižjemu tlaku, zato mu je zavrela slina na jeziku. Pri tako nizkem tlaku lahko začnejo vreti tudi solze na površini oči in vlaga na izpostavljenih površinah dihal.
Vrelišče vode v odvisnosti od nadmorske višine in zračnega tlaka. Vir: Izračunano po modelu mednarodne standardne atmosfere (ISA / ISO 2533) in termodinamični formulaciji IAPWS-IF97.
Toda dogajanje v vakuumu ni omejeno le na površino našega telesa. To je leta 1960 izkusil ameriški vojaški pilot Joseph Kittinger, ko je v okviru programa Excelsior skočil s helijevega balona z višine več kot enaintrideset kilometrov. Že med vzponom je opazil, da je odpovedalo tesnilo na desni rokavici, a je napako zamolčal, da ne bi prekinili poleta. V skoraj popolnem brezzračju je nezaščitena roka otekla na dvakratno velikost in postala tako trda in boleča, da ni mogel več skrčiti prstov. Doživel je ebulizem – pojav, pri katerem zaradi izjemno nizkega tlaka v telesnih tekočinah in mehkih tkivih nastajajo mehurčki vodne pare, ki povzročajo otekanje. Približno tri ure po pristanku je oteklina splahnela.
V nasprotju s prizori iz znanstvenofantastičnih filmov pa Kittingerju kri v žilah ni zavrela. Stene krvnih žil in okoliška tkiva zagotavljajo mehansko oporo, ki pomaga ohranjati tlak v krvnem obtoku in tako praviloma preprečuje vrenje krvi tudi pri izjemno nizkem zunanjem tlaku.
Prav tako ni hipoma zmrznil. Izpostavljenost brezzračju sicer lahko povzroči ohlajanje telesa, vendar se to ne zgodi tako hitro, kot prikazujejo filmi. Na Zemlji se lahko hitro ohladimo zaradi stika z zrakom ali vodo, v vakuumu pa teh prenosnikov toplote ni. Kljub temu telo še vedno izgublja toploto s sevanjem in izhlapevanjem telesnih tekočin. Slednje lahko hitro ohladi izpostavljene površine, vendar se telo kot celota ohlaja precej počasneje.
Deset sekund zavesti
Če ne eksplodiramo in ne zmrznemo, kaj nas potem v vakuumu dejansko pokonča? Do odgovora smo prišli s poskusi, ki odpirajo neprijetna etična vprašanja. V prvi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta se ZDA in Sovjetska zveza pripravljali na polete na Luno, zdravniki še niso vedeli, koliko časa ima astronavt, če mu zunaj plovila poči vizir. V laboratorijih ameriškega vojnega letalstva v Teksasu so zato v vakuumske komore zaprli 126 psov in jih izpostavili skoraj popolnemu brezzračju.
Stotnik Joseph Kittinger 16. avgusta 1960 med skokom iz gondole balona Excelsior III na višini 31.333 metrov. (Foto: Vojno letalstvo ZDA)
Poskusi so razkrili neizprosen časovni potek. Živali so sprva postale nemirne, po približno desetih sekundah pa so izgubile zavest. Sledili so krči, napihovanje trupov in otekline okoli oči. V teh poskusih so preživeli vsi psi, ki so bili skoraj popolnemu vakuumu izpostavljeni manj kot dve minuti. Pri daljši izpostavljenosti je smrtnost strmo narasla, živali pa so utrpele tudi hude poškodbe pljuč. Zaradi izpostavljenosti vakuumu je poginilo 29 psov, nekatere preživele pa so raziskovalci pozneje usmrtili, da bi preučili notranje poškodbe. Kljub etični spornosti so rezultati teh poskusov pomembno prispevali k razumevanju nevarnosti, ki astronavtom pretijo ob nenadni izgubi tlaka.
Zakaj so psi izgubili zavest tako hitro, ko pa lahko pod vodo zadržimo dih za minuto ali več? V običajnih razmerah je delni tlak kisika v pljučnih mešičkih višji kot v krvi, zato ta plin prehaja v krvotok. V vakuumu delni tlak kisika v pljučih pade skoraj na nič, zato lahko kisik zaradi nastale razlike v tlakih celo prehaja iz krvi nazaj v pljuča. Možgani zato zelo hitro ostanejo brez zadostne oskrbe s kisikom, kar lahko že po desetih do petnajstih sekundah pripelje do izgube zavesti. Dolgotrajno pomanjkanje kisika lahko povzroči nepopravljive poškodbe možganov in nazadnje smrt.
Posadka Sojuza 11, Valerij N. Kubasov (levo), Aleksej A. Leonov in Pjotr I. Kolodin, med poziranjem pred simulatorjem vesoljskega plovila Sojuz. Fotografija je last družbe RKK Energija.
Ko zračni tlak pade na kritično raven, šteje dobesedno vsaka sekunda. To se je junija 1971 pokazalo med tragično nesrečo na krovu odprave Sojuz 11. Trojica sovjetskih kozmonavtov se je vračala na Zemljo, ko se je na višini 168 kilometrov prezgodaj odprl izravnalni ventil. Zrak je v manj kot minuti ušel iz kapsule. Kozmonavti v utesnjenem prostoru niso nosili tlačnih oblek. Kljub obupanim poskusom, da bi ventil ročno zaprli, jim je zmanjkalo časa. Ko je kapsula samodejno pristala v Kazahstanu, je bilo zanje prepozno. Ti trije kozmonavti so doslej edine osebe, za katere je bil usoden vakuum vesolja. Po tej nesreči so Sovjeti uvedli obvezno nošenje tlačnih oblek med vzletom in pristankom.
Da ob pravočasni pomoči dekompresija ni nujno smrtna obsodba, dokazuje bizarna industrijska nesreča, opisana v znanstvenem članku iz leta 1982. Štiriindvajsetletni delavec je čistil vakuumsko komoro, ko se je sodelavec želel pošaliti na njegov račun: zaprl je vrata in vključil vakuumsko črpalko, ki naj bi jo takoj ugasnil. A namesto tega je sprožil samodejni cikel, ki ga ni bilo več mogoče ustaviti. Sodelavec je stekel po nadzornika, ki je naposled splezal na vrh komore in z nogo razbil stekleni merilnik, da je vanjo končno vdrl zrak. Delavca so po večminutni izpostavljenosti izvlekli nezavestnega, z modrikasto kožo in krvavo peno na ustnicah. Pljuča je imel hudo poškodovana, a so mu v bolnišnici s pomočjo hiperbarične komore rešili življenje.
Le malo manevrskega prostora
Srečanje z vakuumom torej ne pomeni nujno takojšnje smrti, kakršno rišejo filmi. V prvih sekundah, preden ugasne zavest, imamo celo nekaj malega manevrskega prostora, da zmanjšamo nevarnost poškodb. Ključno je, da ne zadržujemo diha. Zrak, ujet v pljučih, se namreč ob nenadnem padcu zunanjega tlaka hitro širi, kar lahko močno poškoduje občutljivo pljučno tkivo. Zato moramo zraku pustiti prosto pot iz dihal.
Brez zaščite skafandra o preživetju odločajo le sekunde in minute. Jim LeBlanc je imel srečo, da so mu pravočasno priskočili na pomoč. Njegova zgodba nas opominja, kako krhko postane človeško telo, ko izgine tisto, kar se nam na Zemlji zdi samoumevno – nevidna teža zraka nad nami.
Nadaljna čtiva za najbolj radovedne
- Two MSC employees commended for rescue in chamber emergency. Space News Roundup, 6(6), 3. National Aeronautics and Space Administration. (1967, January 6).
- Mars, Wikipedia.
- La asombrosa historia del único hombre que ha sobrevivido a una despresurización al vacío, Xataka.com.
- Kolesari, G. L., & Kindwall, E. P. (1982), Survival following accidental decompression to an altitude greater than 74,000 feet (22,555 m). Aviation, Space, and Environmental Medicine, 53(12), 1211–1214.
- Dangers of a Vacuum, Weekly Science Quiz
- Highest equivalent altitude exposure survived, Guiness Book of Records.
- Kolesari GL, Kindwall EP. Survival following accidental decompression to an altitude greater than 74,000 feet (22,555 m). Aviat Space Environ Med. 1982 Dec;53(12):1211-4. PMID: 7159343.
- Joseph “Joe” William Kittinger, Jr., National Aviation Hall of Fame.
- Kittinger, J. W., Jr. (1960). The long, lonely leap. National Geographic, 118(6), 854–873.
- The Long, Lonely Leap, National Air and Space Museum.
- Inside the Original Space Dive: Joseph Kittinger on 1960 Record Jump, National Geographic.
- Bancroft, R. W., & Dunn, J. E., II. (1965). Experimental animal decompressions to a near vacuum environment. Aerospace Medicine, 36(8), 720–725.
- Dunn, J. E., II, Bancroft, R. W., Haymaker, W., & Foft, J. W. (1965). Experimental animal decompressions to less than 2 mm. Hg absolute (pathologic effects). Aerospace Medicine, 36(8), 725–732. (Also available via the NASA Technical Reports Server).
- Garbino A, Nusbaum D, Goughnour S, Dalal S, Carminati MG, Clark J. Rodent Model for High Altitude and Ebullism Exposure Studies. Aerosp Med Hum Perform. 2025 Mar;96(3):198-205. doi: 10.3357/AMHP.6509.2025. PMID: 40029345.



