Zgodba iz vesolja
»Medtem ko sem se opotekal nazaj, sem tik pred izgubo zavesti začutil, kako mi na jeziku brbota slina. To je zadnja stvar, ki se je spomnim,« je pripovedoval Jim LeBlanc, ko je novinarju opisoval nesrečo, ki se mu je pripetila 14. decembra 1966. Tistega dne je tedanji tehnik Nasinega centra v Houstonu znotraj vakuumske komore v okviru programa Apollo preizkušal skafander. Cev, ki mu je dovajala kisik, se je nenadoma odpela. V pičlih desetih sekundah je tlak v obleki padel na raven, primerljivo s tistim na površju Marsa. Brbotanje na jeziku je bilo znak, da je zavrela voda v njegovi slini.
LeBlancovo pričevanje se precej razlikuje od prizorov iz znanstvenofantastičnih filmov. Le spomnimo se vesoljskih rudarjev iz filma Planet prekletih, katerih telesa ob izpostavitvi brezzračju v trenutku groteskno nabreknejo in eksplodirajo, ali pa Arnolda Schwarzeneggerja, ki mu v Popolnem spominu oči skoraj skočijo iz očesnih jamic. V filmih Misija na Mars in Sončna svetloba nesrečniki v brezzračju v nekaj sekundah zmrznejo v krhke ledene kipe.
Resničnost je precej manj spektakularna, vendar prav tako smrtonosna. To vemo zahvaljujoč peščici posameznikov, ki so bili izpostavljeni skoraj popolnemu vakuumu, pa tudi laboratorijskim poskusom na živalih. Ti so nam razkrili, kaj doleti naša telesa v prvih minutah po dekompresiji.











