Zakaj se vračamo na Luno in zakaj smo na to čakali več kot 50 let

Zgodba iz vesolja

Nazaj

Po več kot 50 letih NASA načrtuje veliko vrnitev na Luno. Pristanek na njej je predviden v roku treh let, že v prihodnjih dneh pa naj bi se odvila druga faza programa, v okviru katere bodo na desetdnevno križarjenje okoli Meseca poleteli štirje astronavti: Jeremy Hansen, Victor Glover, Reid Wiseman in Christina Koch. Med potjo bodo med drugim postavili svojevrsten rekord: od rodne Zemlje se bodo oddaljili bolj kot katera koli posadka doslej.

19. decembra 1972 se je Luna ravno nahajala v perigeju, torej na Zemlji najbližjem odseku svoje tirnice. V NASINEM Vesoljskem centru Johnson (Johnson Space Center) v Houstonu so kontrolerji pozorno spremljali dogajanje na 358.043 kilometrov oddaljenem Mesecu, kjer sta se astronavta Gene Cernan ter  Harrison Schmitt že vzpenjala na pristajalni modul. Njuno slovo od našega edinega naravnega satelita ni pomenilo le konca odprave Apollo 17, temveč tudi celotnega programa Apollo. ZDA so dosegle zastavljeni cilj – premagati Sovjetsko zvezo v vesoljski tekmi in dokazati svojo tehnološko premoč. Od takrat človeška noga ni nikoli več pustila stopinj na s prahom prekritem Luninem površju. A to se bo kmalu spremenilo.

Cilji odprave Artemis 2

Po uspešnem preizkusu nosilne rakete SLS ter plovila Orion brez posadke leta 2022, bo NASA letos naredila še en velik korak naprej. Med 6. februarjem ter 30. aprilom naj bi proti Luni izstrelila odpravo Artemis 2, ki bo na pot okoli našega satelita ponesla štiri astronavte. Njihovo popotovanje bo predvidoma trajalo kar deset dni, pri čemer bodo prepotovali več kot milijon kilometrov. Odprava bo izjemnega pomena, saj bo NASA prvič preizkušala zanesljivost SLSja ter Oriona s potniki na krovu. Poleg osnovnih sistemov potrebnih za bivanje, bo agencija preverjala delovanje sistemov za navigacijo in komunikacijo. Prvič po letu 1972 bodo astronavti poleteli v tirnico, ki sega dlje od nizkozemeljskih tirnic, ki tipično segajo 160 do 2000 v višino. Uspešno prestani testi omenjenih sistemov bodo omogočili izvedbo prvega človeškega postanka na Luni po Apollu 17.

Posnetek izstrelitvene ploščadi Cape Caneveral na Floridi na keterm se bohoti raketa SLS. Fotografijo je z Mednarodne vesoljske postaje posnel astronavt Chris Williams.

Nekaj dejstev o odpravi

Mogočna raketa SLS v tem trenutku že stoji na izstrelitveni ploščadi v Cape Canaveralu na Floridi, kjer se dviga kar 98 metrov nad okolico. Inženirji sedaj izvajajo še zadnja testiranja in preglede, kmalu pa bodo opravili tudi tako imenovano “mokro generalko” (angleško wet dress rehersal), med katero bodo v raketo nalili več kot 2,6 milijonov litrov goriva, izvedli odštevanje do izstrelitve ter vadili varno odstranjevanje pogonskega goriva iz rakete.

Tirnica odprave Artemis 2. Vir: NASA.

Med potovanjem bo posadka Artemis 2 preletela Mesečevo površje. V nekem trenutku bodo astronavti od Zemlje oddaljeni kar 402.336 kilometrov, kar je nekaj več kot 2000 kilometrov dlje od trenutnega rekorda, ki ga je postavila odprava Apollo 13 zdaj že daljnega leta 1970. SLS bo ob izstrelitvi tehtala kar 2610 ton, pri čemer je največja masa koristnega tovora, ki ga lahko ponese proti Luni, le približno 27 ton. Izstrelitev ne bo poceni, saj bo NASO stala okrog 2,2 milijarde dolarjev.

Na krovu Artemis 2 bo, poleg astronavtov, potovalo več simboličnih predmetov:

  • Majhen kos (2,5 cm krat 2,5 cm) tkanine iz muslina, ki je bila nekoč del letala Wright Flyer, s katerim sta brata Wright leta 1903 izvedla zgodovinski polet. Tkanino je NASI posodil muzej Smithsonian.
  • Ameriška zastava velikosti 33 krat 20 centimetrov, ki je v vesolje poletela že trikrat: na prvem ter zadnjem poletu vesoljskega čolniča leta 1981 oziroma 2011. Taisto zastavo je leta 2020 v orbito ponesla tudi raketa SpaceX Crew Dragon.
  • Še ena ameriška zastava bo na krovu Artemis 2, le da ta doslej še ni zapustila Zemlje. V vesolje bi jo morala ponesti odprava Apollo 18, ki pa je bila odpovedana.
  • Negativ bližnjega posnetka Luninega površja, ki ga je leta 1964 naredila sonda Ranger 7, prva ameriška odprava brez posadke, ki se je uspešno približala temu nebesnemu telesu.
  • Vzorci zemlje odvzeti ob vznožju tako imenovanih “Artemis I Moon Trees”. Ta drevesa so zrasla iz semen, ki so potovala na na krovu odprave Artemis 1 in so jih po vrnitvi v izobraževalne namene posejali na 236 lokacijah v ZDA.
  • Semena dreves, ki jih bo s sabo nesel kanadski astronavt Jeremy Hansen.
  • Nalepke in našitki Kanadske vesoljske agencije.
  • Zastava Evropske vesoljske agencije, ki je k misiji prispevala del plovila Orion, imenovan European Service Module.
  • SD spominska kartica, na kateri so shranjena imena milijonov oseb, ki so sodelovale pri kampanji “Pošlji v vesolje tvoje ime”.

Razlogi za 50 letno prekinitev “obiskov” Lune

Poglejmo si še, zakaj je moralo preteči toliko let od zadnjega obiska Lune. Vedeti moramo, da je bila pot na Luno za takratne ZDA pregrešno drag podvig. Med leti 1960 ter 1973 je bilo vanj vloženih kar 25,8 milijard USD, kar je, upoštevajoč inflacijo, enako več kot 283* milijardam današnjih ameriških dolarjev. K temu je treba prišteti še strošek programa GEMINI, v okviru katerega je NASA razvijala tehnologije potrebne za polet v vesolje in pristanek na Luni, ter robotskih lunarnih programov, med katerimi sta bila ključnega pomena Surveyor ter Ranger. Skupni izdatki vseh omenjenih programov, so znašali, preračunano, kar 307* milijard USD.

Osvojitev Lune je bila v tistem obdobju daleč najpomembnejša NASINA naloga. O tem priča dejstvo, je od vsakih 100 dolarjev, ki so se takrat stekli v NASIN proračun, kar 60 bilo namenjenih programom, povezanih z Luno. 

Slika: NASINA propračunska sredstva med letoma 1960 in 1972 (siva barva) ter znesek porabljen za projekt Apollo (modra barva). Vir: The Planetary Society.

Med leti 1964 ter 1966 so izdatki projekta Apollo znašali kar 4 % celotnega zveznega proračuna ZDA. Pri vsem tem pa razen prestiža, povprečen prebivalec ZDA od pristanka na Mesecu ni imel bogve kako velike koristi. Tako je konec 60tih kar 45%–60% odstotkov javnosti menilo, da vlada vesoljskim programom namenja preveč denarja. Celo med Armstrongovim prvim sprehodom po Luni se je le 53 % američanov strinjalo, da je ta monumentalni dosežek upravičil vložena sredstva.

Delež zveznega proračuna namenjen NASI med leti 1959 in 2024. Vir: Wikipedia in The Planetary Society.

Nič čudnega torej, da naj bi že decembra 1969 eden najtesnejših sodelavcev predsednika Richarda Nixona NASI zatrdil da »predsednik sporoča, da v naslednjih nekaj letih nima dovolj denarja in je primoran sprejeti omejitve [vesoljskih] dejavnosti«, ter da Nixon »ne vidi potrebe po nadaljnih šestih obiskih Lune«. V izjavi o vesoljski politiki, objavljeni marca 1970, je predsednik Nixon dejal, da »mora biti vesoljskim izdatkom najdeno primerno mesto v strogem sistemu nacionalnih prednostnih nalog«. Od leta 1970 dalje je ameriški zvezni kongres vedno bolj klestil NASIN proračun, kar je vodilo do odpovedi odprav Apollo 18, 19 ter 20.

Program Apollo v številkah

  • 25,8 milijard USD: strošek programa Apollo.
  • 34 %: delež javne podpore misijam na Luno leta 1967.
  • 100.000 USD: cena vesoljskih oblek (skafandrov) uporabljenih na misijah Apollo.
  • 388 milijonov USD: strošek gradnje lunarnih pristajalnikov.
  • 33,31 USD: višina potnih stroškov, ki jih je Buzz Aldrin uveljavljal za pot na Luno. Ti naj bi pokrili pot od doma do bližnjega Centra za vesoljske polete v Houstonu.
  • 17.000–20.000 USD: letna plača astronavtov programa Apollo (približno 120.000 današnjih USD).

Naredimo primerjavo s programom Artemis. Predvideni skupni izdatki zanj med leti 2012 in 2025 so znašali 93 milijard ameriških dolarjev, torej manj kot sedem milijard letno. V NASIN proračun se bo leta 2026 steklo 24,4 milijard USD, kar pomeni, da je Artemisu namenjenih približno čertina sredstev te agencije. Ta predstavljajo le 0,35 % letnega zveznega proračuna, tako da letni izdatki programa Artemis znašajo le okrog 0,1 % zveznih proračunskih sredstev.

Za razliko od programa Apollo, pa ima Artemis tudi 67 % podporo ameriške javnosti ter bolj dolgoročno vizijo: do leta 2036 naj bi na njej dokončali lunarno bazo, s čimer bi zagotovili stalno človeško prisotnost na tem nebesnem telesu, pridobljene izkušnje pa naj bi pozneje omogočile tudi pristanek na Marsu.

*Ocena stroškov programa Apollo in drugih z njim povezanih programov je bila narejena s pomočjo CPI Inflation Calculator, pri čemer je bilo za izhodišče uporabljeno leto 1960.

Nadaljna čtiva za najbolj radovedne

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑