Skupini avstralskih geologov je uspelo spektakularno odkritje, ki bi lahko spremenilo razumevanje zgodovine našega planeta: najstarejši doslej znani udarni krater. Znanstveniki njegovo starost ocenjujejo na približno 3,5 milijarde let, kar za več kot milijardo let prekaša prejšnjega rekorderja.
Sledi tej povezavi za celotno zgodbo!
Zgodba iz vesolja
 |  |
Te dni so svetovni mediji sprožili preplah zaradi morebitne kozmične grožnje: asteroida 101955 Bennu, starodavne vesoljske skale, ki je nastala komaj 10 milijonov let po rojstvu Osončja. Po navedbah astronomov obstaja majhna, a realna možnost—1 proti 2.700 oziroma 0,037 %—da septembra 2182 Bennu pade na Zemljo. Čeprav je tveganje nizko, pa znanstvenike vseeno zanimajo posledice takega trka. Nekateri izmed njih so se problema lotili z računalniškimi simulacijami. Rezultati niso ravno obetavni za človeštvo.
Te dni so svetovni mediji sprožili preplah zaradi morebitne kozmične grožnje: asteroida 101955 Bennu, starodavne vesoljske skale, ki je nastala komaj 10 milijonov let po rojstvu Osončja. Po navedbah astronomov obstaja majhna, a realna možnost—1 proti 2.700 oziroma 0,037 %—da septembra 2182 Bennu pade na Zemljo. Čeprav je tveganje nizko, pa znanstvenike vseeno zanimajo posledice takega trka. Nekateri izmed njih so se problema lotili z računalniškimi simulacijami. Rezultati niso ravno obetavni za človeštvo.
Vabljeni k ogledu videa. Več podrobnosti o posledicah morebitnega padca Bennuja oziroma njemu podobnega asteroida pa lahko izveste prihodnji teden v novi Zgodbi iz vesolja.
Si predstavljaš, da bi doline, globlje od Velikega kanjona nastale ne v milijonih let, temveč v le 10 minutah? Pred skoraj štirimi milijardami let se je natanko to zgodilo na Luni.
Več o tem lahko prebereš tukaj ali pa si ogledaš video.
Zemlja ni več edini znani planet s tekočo vodo! Znanstveniki so dokazali, da se ta dragocena tekočina nahaja tudi na Rdečem planetu. To odkritje je omogočil NASIN pristajalni modul InSight. Vode je toliko, da bi lahko tvorila globalen ocean z globino med 1 in 2 kilometroma.
Klikni sem, za celotno zgodbo ali pa si oglej video!
Natanko pred dvajsetimi leti je Evropski vesoljski agenciji (ESA) uspel zgodovinski podvig. Njena vesoljska misija je prvič pristala na luni, ki kroži okoli nekega drugega planeta. 14. januarja 2005 se je sonda Huygens dotaknila površja Titana, največje Saturnove lune. To je bil to najbolj oddaljen pristanek katerega koli vesoljskega plovila, saj je Titan od Zemlje oddaljen kar 1,4 milijarde kilometrov.
Če želiš izvedeti vel o tem zgodovinskem dogodku klikni na tole povezavo oziroma si oglej video!
| |
Na lanski predbožični večer je ameriška NASA dosegla mejnik, ki se je še nedavno zdel nedosegljiv. Njena misija Parker Solar Probe (PSP) se je z osupljivo hitrostjo skoraj 700.000 kilometrov na uro, kar je enako 0,064 % svetlobne hitrosti, praktično dotaknila Sonca. S tem je sonda postala najhitrejše umetno telo v zgodovini. Hkrati se je naši zvezdi približala na zgolj 6,1 milijona kilometrov, kar pomeni, da se je potopila globoko v Sončevo korono, kjer temperature dosegajo peklenskih 2 milijona Kelvinov. Za ta uspeh je bilo potrebnih šest let in sedem bližnjih srečanj z Venero, a celotna zgodba ima mnogo daljšo brado — od idejne zasnove do izstrelitve misije PSP je namreč minilo kar šest desetletij.
Znanstvenike bega nenavadno obnašanje Zemljinega magnetnega polja. Mnogi napovedujejo, da smo na pragu novega geomagnetnega obrata, ko se bosta magnetna pola zamenjala, kar bi lahko bilo usodno za človeštvo. Pred kratkim so raziskovalci v Novi Zelandiji odkrili fosilizirano drevo, ki je živelo v času Laschampove eksurzije. V njem so našli indice, kakšen vpliv imajo podobni obrati na življenje na Zemlji.
Ko si je leta 2014 vesoljska misija Rosetta od blizu ogledala komet 67P/Churyumov–Gerasimenko, je naredila osupljive posnetke več okoli kilometer visoke previsne stene. Čeprav gre za svet, ki je zelo drugačen od našega, pa to, kar se nahaja ob vznožju stene, deluje nekam znano.
Maja letos je Sonce pokazalo zobe in proti Zemlji izstrelilo več koronarnih izbruhov snovi. Posledično smo lahko polarne sije gledali tudi iz Mehike, vesoljsko vreme pa je med drugim težave povzročilo tudi ameriškim kmetom.
| |
Osončje je prostran prostor, v katerem se nahaja na tisoče manjših in večjih teles, ki jim je skupno to, da krožijo okoli Sonca. Med njimi so planeti in njihove lune, kometi ter asteroidi. Kljub tej nepregledni množici svetov pa je Osončje v veliki meri – prazno. Vprašanje, kakšni fizikalni pogoji vladajo v različnih predelih Osončja ima tudi zato precej zapleten odgovor. Oglejmo si samo, kako se z lego v Osončju spreminja temperatura. Kje v Osončju vladajo najostrejši mraz in kje peklenske temperaure?
Da si ogledaš Rdeči planet, ti ni treba na dolgo in nevarno potovanje. To je zate že opravil NASIN rover Curiosity, ki že dvanajst let raziskuje Mars. Pred dvema tednoma je NASA objavila osupljivo panoramsko fotografijo, ki jo je rover posnel med svojim bivanjem v kanalu Gediz Vallis. Slednji je najverjetneje nastal zaradi starodavnih poplavnih voda in zemeljskih plazov.
Na posnetku je med drugim vidno polje žveplovih kamnov. Rover je enega izmed njih povozil in ga razlomil, kar je razkrilo rumene kristale v notranjosti. To je prvič, da so znanstveniki na Marsu odkrili čisto žveplo. Prej je rover že odkril številne minerale, ki vsebujejo ta element, a nikoli v čisti obliki.
Celotno 360-stopinjsko panoramsko sliko si lahko ogledaš tako, da z miško klikneš in povlečeš po sliki ali uporabiš puščice gumba v zgornjem levem kotu. Če uporabljaš mobilni telefon, ga preprosto premikaj v želeno smer.
Najvišji ognjeniki v Osončju se nahajajo na Marsu, in sicer na obsežni ognjeniški planoti Tharsis, ki leži blizu ekvatorja na zahodni Marsovi polobli. Tharsis je dom štirih orjaških ognjenikov: Arsia Mons, Pavonis Mons, Ascraeus Mons in Olympus Mons, ki po višini močno presegajo Mount Everest. Najvišji med njimi, Olympus Mons, se dviga skoraj 22 kilometrov nad površje Rdečega planeta. Kot da to ne bi bilo dovolj, se ti ognjeniki raztezajo na ogromnih površinah. Olympus Mons, na primer, meri v premeru kar 600 kilometrov in zavzema površino, primerljivo s površino Poljske.
Nenavadno dogajanjev Zemljini sredici je povzročilo, da je severni geomagnetni tečaj v zadnjih dvajsetih letih zapustil teritorialne vode Kanade in jo mahnil proti ruski Sibiriji. Če se je ta med leti 1600 in 1990 premikal s hitrostjo med 15 in 19 kilometri na leto, pa se je v začetku 21. stoletja njegova hitrost povišala na 55 kilometrov. Zadnjih pet let se je zgodba obrnila – hitrost severnega magnetnega tečaja se je postopoma zniževala in trenutno znaša le 25 kilometrov na leto. Zakaj so znanstveniki zaskrbljeni in kakšne so lahko posledice teh sprememb Zemljinega magnetnega polja?
Zanimiv podatek
Geomagnetna tečaja sta definirana kot območji, kjer so silnice geomagnetnega polja navpične. Severni oziroma južni geomagnetni pol sta definirana kot območji v bližini severnega oziroma južnega geografskega tečaja. Po fizikalni definiciji pa je severni geomagnetni tečaj dejansko južni magnetni tečaj in obratno, južni geomagnetni tečaj je severni magnetni tečaj. V fiziki je namreč južni magnetni pol definiran kot območje, kjer magnetne silnice poniknejo v magnet, medtem ko je severni tečaj območje, od koder silnice vzniknejo.
Novi Hubblovi posnetki razkrivajo presenetljivo naravo Jupitrove rdeče pege!
soncniblog.com 