Po devetih mesecih na Mednarodni vesoljski postaji sta se astronavta Barry Wilmore in Suni Williams vrnila na Zemljo. Zdaj ju čaka intenzivna terapija, podobno tisti, ki jo prejemajo pacienti po dolgotrajni komi. Razlog so posledice njunega dolgotrajnega bivanja v vesolju, ki so kompleksne in večinoma škodljive, tako na kratek, kot na dolgi rok. Nekatere izmed njih bosta astronavta občutila do konca svojih življenj.
Negativne posledice bivanja v vesolju so razlog za to, da je večina dolgotrajnih vesoljskih misij omejena na največ šest mesecev. Rekord za najdaljše neprekinjeno bivala v vesolju si lasti pokojni sovjetski kozmonavt Valerij Poljakov. Ta je med letoma 1994 in 1995 preživel 427 dni (več kot 14 mesecev) na vesoljski postaji Mir. Skupno je Poljakov v svoji karieri v vesolju preživel kar 22 mesecev.
Suni Williams in Barry Wilmore po povratku na Zemljo.
Toda, kaj se zgodi s telesi tistih (ne)srečnih astronavtov, ki ostanejo v vesolju tako dolgo? Negativni učinki imajo tri glavne vzroke: mikrogravitacijo, kozmične delce ter osamitev na krovu vesoljskih plovil.
Mikrogravitacija
Dolgotrajna izpostavljenost mikrogravitaciji ima kot posledico znatno zmanjšanje kostne gostote in opazno izgubo mišične mase, predvsem v rokah, nogah in pasu. Do tega pride, ker se kosti in mišice v breztežnosti naprezajo veliko manj. Eden od prizadetih organov je tudi srce, saj je v odstotnsti gravitacije prečrpavanje krvi veliko lažje opravilo. Mišična masa se po povratku sčasoma lahko povrne, medtem ko je izguba kostne mase nepovratna.
Sunita Williams antes de su última misión y después de su regreso.
V breztežnosti se količina krvi v telesu zmanjša, upočasni pa se tudi krvni obtok, kar poviša tveganje za nastanek krvnih strdkov. V takem okolju se v glavi nabira tekočina, kar privede do občutka stalne zamašenosti nosu. Telesna tekočina prav tako povzroči otekanje zrkel, zaradi česar se poslabša vid astronavtov – mnogi med misijo v vesolju uporabljajo očala.
Drugi zanimiv učinek je zmanjšanje voha. Nekateri so menja, da je to dejansko pozitivno, saj Mednarodna vesoljska postaja deluje že več kot 20 let, vendar je v tem času ni bilo mogoče prezračiti.
Ko se astronavti vrnejo na Zemljo, učinki kopičenja tekočin postopoma izginejo, vendar imajo v vmesnem času težave s hojo, vrtoglavico in zamegljenim vidom.
Kozmični delci
Kozmični delci so delci visokih energij, katerih učinki na človeško telo so podobni radioaktivnem sevanju. Obstajajo trije glavni viri teh delcev: galaktični kozmični delci, visokoenergetski delci Sonca ter visokoenergetski delci, ujeti v Zemljinih radiacijskih pasovih. Naš planet nas pred nevarnim sevanjem ščiti svojim magnetnim poljem in gostim ozračjem, vendar ta zaščita hitro slabi z oddaljenostjo od Zemljinega površja.
Najresnejše tveganje dolgotrajne izpostavljenosti kozmičnim delcem predstavlja povišana verjetnost razvoja raka. Trenutno nimamo učinkovitih metod za zaščito astronavtov pred to grožnjo. Položaj je še slabši za tiste, ki so oziroma bodo obiskali Luno, kozmični delci pa predstavljajo eno glavnih ovir za dolgotrajna medplanetarna potovanja in morebitno kolonizacijo drugih svetov. Na primer, potovanje na Mars in nazaj bi lahko trajalo približno eno leto, pri čemer niti Mars niti Luna ne nudita učinkovite zaščite pred kozmičnim sevanjem. To pomeni, da bi vsako daljše bivanje tam predstavljalo veliko tveganje za zdravje.
Kozmični delci po trku z Zemljinim ozračjem.
Da bi bolje razumeli dolgoročne učinke kozmičnih delcev na človeško, so potrebne podrobnejše raziskave. Upokojeni astronavti niso dolžni sodelovati v teh študijah, vendar če se Williams in Wilmore odločita za to, bo njun prispevek ključen za večjo varnost prihodnjih raziskovalcev vesolja.
Osamitev
Med dolgimi misijami so astronavti osamljeni od preostalega sveta, kar ima psihološke posledice, kot so utrujenost, stres in motnje spanja. Ti dejavniki lahko oslabijo njihov imunski sistem in vplivajo na splošno dobro počutje.
Da bi te posledice ublažili, NASA raziskuje uporabo navidezne resničnosti za simulacijo sproščujočih okolij ali zagotavljanje aktivnosti, kot je učenje novih jezikov. Te strategije bi lahko astronavtom pomagale bolje prenašati osamljenost v vesolju in izboljšati njihovo duševno zdravje med dolgimi misijami.
soncniblog.com 