Zgodba iz vesolja
 |  |
Že od nekdaj vemo, da se med množico zvezd, ki na videz mirno žarijo na nebu, nahaja peščica takih, ki spreminjajo svojo lego skozi čas. Stari Grki so jih imenovali »planetes«, kar pomeni pohajkovalci. Med njimi izstopata Sonce in Luna zaradi svoje velikosti in svetlosti, medtem ko ostalih pet — Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn — na videz močno spominja na zvezde. Občasno se jim pridruži še kak komet, vendar je teh sedem pohajkovalcev spremljalo človeštvo skozi celotno zgodovino, kar jim je v večini kultur prineslo status bogov.
Sistematična opazovanja neba in razvoj matematike so omogočili, da smo te pohajkovalce bolje spoznali in ugotovili, da niso misleča božanstva, temveč da sledijo določenim pravilom, kar omogoča zelo natančno napovedovanje njihovih prihodnjih položajev na nebu. Razvoj teleskopov v začetku 17. stoletja nam je omogočil, da smo pogledali globlje v vesolje in odkrili objekte, ki so prostim očem nevidni. Od takrat smo v Osončju odkrili številna večja in manjša telesa, s katerimi si delimo delimo naš dom. Kljub velikim naporom in natančnim opazovanjem neba pa smo do danes s teleskopi odkrili le dva planeta v našem Osončju.
Trenutno med astronomi vlada prepričanje, da smo na pragu novega velikega odkritja. Obstaja namreč številni dokazi, ki nakazujejo, da se v oddaljenih kotičkih Osončja skriva ogromen Deveti Planet. Če se napovedi izkažejo za resnične, se bodo njegovi odkritelji pridružili peščici elitnih astronomov, ki so se lahko pohvalili z odkritjem novega planeta v Osončju.
Levo: Uran, prvi planet odkrit s teleskopom. Desno: Neptun, odkrit leta 1846. Vir: NASA/Wikipedia.
Sedmi in osmi planet
13. marca 1781 je nemškemu astronomu Williamu Herschlu uspelo zgodovinsko odkritje. Tiste noči je prvič s teleskopom opazil planet Uran, pri čemer je sprva mislil, da gre za zvezdo. Ko pa je znanstvenik čez nekaj dni ponovno obrnil pogled proti temu nebesnemu telesu, je opazil, da se je njegova lega glede na okoliške zvezde spremenila. Herschel je hitro ugotovil, da ta objekt ne more biti nič drugega kot – komet. Šele nadaljnja opazovanja so potrdila, da je Uran v resnici planet. Izkazalo se je, da je polmer njegove orbite dvakrat večji od polmera Saturnove orbite, s čimer je Herschel dejansko podvojil velikost takrat znanega Osončja.
Leta 1820 je francoski astronom Alexis Bouvard skoraj postal drugi odkritelj planeta v zgodovini. Njegove naloge so vključevale izračunavanje nebesnih položajev nekaterih planetov ter natančno merjenje njihovih dejanskih lokacij na nebu. Ugotovil je, da se Uranove lege ne skladajo z matematičnimi izračuni. Bouvard je to »svojeglavost« planeta razložil s tem, da je predvidel obstoj velikega oddaljenega planeta, katerega gravitacijski vpliv izmenično upočasnjuje in pospešuje Uranovo gibanje. Čeprav je Bouvard izračunal, kje na nebu bi se ta neznani planet moral nahajati, so ga astronomi neuspešno iskali naslednjih 20 let.
Leta 1846 je francoski astronom Urbain Le Verrier odkril nenatančnosti v Bouvardovih izračunih, kar mu je omogočilo, da je izdelal lastne napovedi o tem, kje bi se moral nahajati osmi planet Osončja. Svoje izračune je poslal berlinskemu observatoriju, kjer je astronom Johann Gottfried Galle odkril Neptun še isto noč po prejemu Le Verrierjevega pisma. Tako se je velikost Osončja še enkrat povečala za polovico.
Od leve proti desni: William Herschel, Urbain Le Verrier in Johann Gottfried Galle. Vir: Wikipedia.
20. stoletje
Astronomi so kmalu ugotovili, da se nebesne lege Urana in Neptuna še vedno ne ujemajo z opazovanji. To je prepričalo ameriškega astronoma Percivela Lowella, da v Osončju obstaja še deveti planet, ki moti tirnice obeh ledenih orjakov. Tako se je začel lov na neznano planetarno telo, in leta 1930 je Clyde Tombaugh dejansko odkril Pluton, katerega lega se je dobro ujemala z Lowellovimi napovedmi. Vendar se je izkazalo, da je šlo za neverjetno naključje. Plutonova masa je namreč več tisočkrat premajhna, da bi lahko povzročila motnje v gibanju Urana in Neptuna. Zaradi njegove majhnosti je Mednarodna astronomska zveza leta 2006 izključila Pluton iz prestižne kategorije planetov in ga klasificirala kot pritlikavi planet. Izkazalo se je tudi, da so bile navidezne nepravilnosti v legah obeh ledenih orjakov dejansko posledica napak v astronomskih meritvah.
Čeprav ob odkritju tega bilo mogoče vedeti, pa se je izkazalo, da je Pluton prvi odkriti član ogromne družine majhnih nebesnih teles v Kuiperjevem pasu, ki se razprostira na razdaljah med 30 in 50 astronomskimi enotami. Zaradi njihove oddaljenosti te objekte uvrščamo med čezneptunska telesa, ki vključujejo tudi tista v še bolj oddaljenem Oortovem oblaku. Danes poznamo več tisoč objektov v Kuiperjevem pasu, katerih premer večinoma ne dosega niti 100 kilometrov.
Posnetek Plutona, ki ga je naredila misija New Horizons. Vir: NASA/Wikipedia.
V 20. stoletju so astronomi večkrat poskušali razložiti opažene anomalije v gibanju nekaterih nebesnih teles z obstojem neznanega planeta, vendar se je vsakič izkazalo, da so dejanski vzroki zanje drugačni. William Herschel, Urbain Le Verrier in Johann Gottfried Galle tako ostajajo edini člani elitne skupine, ki so odkrili nov planet v Osončju. To pa bi se lahko kmalu spremenilo. Če gre verjeti ameriškim znanstvenikom, smo na pragu odkritja novega, devetega planeta, za katerega vemo, da obstaja, kako velik je in kakšna je njegova tirnica okoli Sonca. Težava je le v tem, da ga zaenkrat še nihče ni videl.
Na pragu novega odkritja
Iskanje neznanega planeta v 21. stoletju se je začelo leta 2003, ko je skupina astronomov pod vodstvom Mika Browna naznanila odkritje pritlikavega planeta, imenovanega Sedna, po inuitski boginji morja. Na prvi pogled je Sedna spominjala na številna druga telesa v Kuiperjevem pasu in je približno trikrat manjša od Plutona. Vendar je njena tirnica izjemno nenavadna: Sednina razdalja od Sonca se giblje med 76 in kar 937 astronomskimi enotami, njen obhod okoli naše zvezde pa traja več kot 11.000 let. Njena tirnica je tudi močno nagnjena glede na ravnino ekliptike, kar pomeni, da se Sedna nahaja daleč izven Kuiperjevega pasu, v skoraj praznem prostoru, ne da bi se na svoji poti približala drugim nebesnim telesom.
Ko so astronomi leta 2012 ter 2015 odkrili še dve čezneptunski telesi s podobnima tirnicama, 2012 VP113 ter 541132 Leleākūhonua, so vsa tri telesa uvrstili v poseben razred, ki so ga poimenovali kar sednoidi. Afelij slednjega se nahaja na razdalji kar 2106 astronomski enot od Sonca, njegov obhod okoli naše zvezde pa traja skoraj 36,000 let. Od leta 2016 poznamo 27 teles z ekstremnimi tirnicami, vendar 24 od njih zaenkrat še ni uvrščenih med sednoide.
Levo: Posnetek pritlikavega planeta Sedna. Vir: Palomar Observatory. Desno: Tirnice treh sednoidov. Vir: NASA/JPL.
Astronomi so danes mnenja, da obstaja prav poseben razlog za to, da so si tirnice sednoidov tako podobne. Vzrok naj bi bil izgubljeni orjak z maso, ki mu omogoča, da ob redkih srečanjih z manjšimi telesi, le-te izstreli v oddaljene kotičke Osončja. Tako astronomi iščejo izredno oddaljeni Deveti Planet, za katerega ocenjujejo, da je kar pet do desetkrat težji od Zemlje in ki bi naj okoli Sonca potoval po tirnici z veliko polosjo okoli 460 astronomskih enot.
Obstaja več razlag kako naj bi se Deveti Planet sploh znašel v teh temnih predelih Osončja. Nekateri predlagajo, da gre za jedro orjaškega planeta, ki ga je Jupiter izstrelil v daljave v obdobju, ko se je Osončje šele rojevalo. Spet drugi so prepričani, da bi planet lahko izvorno pripadal eni izmed zvezd iz zvezdne kopice, v kateri je nastalo tudi Sonce, ki pa se je sčasoma razpršila. Sonce bi naj torej ta planet preprosto »ukradlo« neznani zvezdi.
Astronomi so se že pred leti podali na lov za Devetim Planetom, vendar brez uspeha. Iščejo namreč drobno bledo piko na črnem ozadju, ki se izredno počasi premika glede na oddaljene zvezde. Imena tistih, ki jim bo uspelo to veliko odkritje, bodo služila kot zgled številnim prihodnjim generacijam mladih radovednežev.
Dodatna čtiva za najbolj radovedne
- Michael E. Brown, Chadwick Trujillo and David Rabinowitz, Discovery of a Candidate Inner Oort Cloud Planetoid, 2004, The Astrophysical Journal, 617 645 DOI 10.1086/422095
- Trujillo, C. A.; Sheppard, S. S. (2014). A Sedna-like body with a perihelion of 80 astronomical units. Nature. 507 (7493): 471–474.
- Sheppard, Scott S.; Trujillo, Chadwick A.; Tholen, David J.; Kaib, Nathan (April 2019). A New High Perihelion Trans-Plutonian Inner Oort Cloud Object: 2015 TG387. The Astronomical Journal. 157 (4): 139
- Konstantin Batygin, Alessandro Morbidelli, Michael E. Brown and David Nesvorný, Generation of Low-inclination, Neptune-crossing Trans-Neptunian Objects by Planet Nine, 2024, The Astrophysical Journal Letters, Volume 966, Issue 1
- Kuiper Belt, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Kuiper_belt.
- Trans-Neptunian object, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Trans-Neptunian_object.
soncniblog.com 