Milijonske sanje, kolosalni polomi – trnova pot do zvezd

Zgodba iz vesolja

Nazaj

“Raziskovanje oddaljenih kotičkov vesolja” in “pogumno iti tja, kamor še ni stopila človeška noga” sta izjavi, ki izražata stremenje mnogih za tem, da bi odkrivali in obiskovali oddaljene svetove v Osončju in onkraj njega. Toda, želje so eno, le redki pa so posamezniki, ki naredijo konkretne korake v smeri uresničitve svojih sanj. Med njimi so se v preteklosti znašli nekateri najbogatejši zemljani, ki so za svoje projekte zastavili milijone lastnega premoženja. Ti podvigi so neverjetno tvegani, saj njihov uspeh zavisi odvisno tisočev dejavnikov, pri čemer je dovolj že en sam, da se velike ambicije za vedno spremenijo v kolosalne polome. 

Tako smo bili v zadnjih nekaj desetletjih priča množici pobud, ki so pritegnile pozornost svetovne javnosti s tem, da so posameznikom bodisi obljubljale večno slavo, saj naj bi ti postali prvi ljudje na drugih svetovih, bodisi so prisegale na razvoj futurističnih tehnologij, ki naj bi temeljito spremenile naša življenja.

Veliko pobud je propadlo, ker so bile enostavno daleč pred svojim časom, spet druge so mejile na prevare. Tukaj opisujemo štiri podvige, ki kljub vloženim milijonom niso obrodili sadov, zaradi česar so za vse večne čase obtičali na pokopališču zgodovine.

Breakthrough Starshot: v 20 letih do najbližje zvezde

Najmlajši in verjetno najbolj ambiciozen projekt, za katerega je javnost prvič slišala aprila 2016, je bil verjetno Breakthrough Starshot. Njegov pobudnik je bil ruski milijarder Yuri Milner, odmevnost projekta pa je bila zagotovljena s sodelovanjem legendarnega astrofizika Stephena Hawkinga ter izvršnega direktorja Mete, Marka Zuckerberga. Cilj misije? Izstreliti jato vesoljskih plovil na 20-letno potovanje do nam najbližjih zvezd v sistemu Alfa Kentavra.

Projekt je predvideval floto 1000 drobnih sond, imenovanih StarChips, ki bi jih z izjemno zmogljivimi laserji pospešili vse do 20 % svetlobne hitrosti. Te sonde bi tehtale le nekaj gramov,  vsaka pa bi bila opremljena s krožnim odbojnim jadrom s premerom 5 metrov, narejenim iz izjemno lahkega materiala. Sonde bi po načrtu najprej namestili v zemeljsko orbito, nato pa bi v njih usmerili celo mrežo laserjev. Vsak izmed njih naj bi seval z močjo 10 kW, medtem, ko bi skupna moč znašala kar 100 GW.  Vsako jadro bi bilo tako v desetih minutah izpostavljeno 1 teraJoulu (TJ) energije, kar bi pospešilo sonde do neverjetnih hitrosti. Povprečen pospešek satelitov bi dosegel kar 100 km/s², kar je 10.000-krat več od gravitacijskega pospeška na površju Zemlje.

Umetnikov prikaz koncepta mini satelita StarChips. Vir: Wikipedia.

Milner je obljubljal, da bo v projekt vložil 100 milijonov dolarjev, potrebnih za razvoj konceptov in prototipov, medtem ko so ocene stroškov celotne misije dosegale več milijard dolarjev.
Že od samega začetka se je projekt soočal s številnimi izzivi, predvsem zato, ker večina potrebnih tehnologij preprosto še ne obstaja. Sonde bi med pospeševanjem bile izpostavljene ogromnim silam, nato pa še ekstremnemu mrazu, vakuumu in trkom s kozmičnim prahom ter medzvezdnimi delci, kot so protoni. Poleg tega bi usmerjanje laserskega žarka oteževala turbulenca v ozračju, kar je vodilo do predloga, da bi laserje postavili kar v vesolju. Če bi ostali na Zemlji, bi za usmeritev svetlobe laserjev potrebovali optični sistem, s premero neverjetnih 3 kilometrov.

Same SpaceChips bi po načrtu sestavljalo pet digitalnih kamer z ločljivostjo 2 megapikslov, vsaka od njih pa bi morala tehtati manj kot en gram. Temu je treba prišteti štiri procesorje s podobno težo, pa štiri fotonske pospeševalnike, eno 150 mg težko atomsko baterijo, ki bi jo napajal bodisi plutonij-238 ali americij-241, ter prevleko iz zlitine iz berilija in bakra, ki bi sonde ščitila pred pred trki s prahom in erozijo zaradi kozmičnih delcev.
Jadro bi bilo izdelano iz materiala na osnovi grafena, bilo bi izjemno tanko in sposobno skoraj popolnoma odbijati laserske žarke. Absorbiralo bi lahko le majhen delež te energije, saj bi ga drugače laserji uničili. Jadro bi služilo tudi kot glavno zrcalo za laserski komunikator, s katerim bi na Zemljo prenašali podatke. Ti bi za potovanje od Alfa Kentavra do nas potrebovali več kot štiri leta.

Breakthrough Starshotu teh težav ni uspelo rešiti, deloma zato, ker jim ni uspelo zagotoviti potrebnih finančnih sredstev. Tako Breakthrough Starshot, skoraj deset let po predstavitvi,  ostaja le idejna zasnova na risalni deski.

Mars One: enosmerna vozovnica do Marsa

Leta 2013 se je na razpis, ki je obljubljal 500-dnevno potovanje na Mars, odzvalo na tisoče navdušencev. Obljubljeno je bilo, da bodo izbranci postali astronavti in da se bodo v zgodovino zapisali kot prvi junaki, ki bodo pustili svoje stopinje na Rdečem planetu.

Razpis je objavilo nizozemsko podjetje Mars One. Koncept je predvidevalk, da bosta že leta 2020 proti Marsu poletela robotski pristajalni modul ter orbiter. Tema bi leta 2024 in 2026 sledili štiričlanski posadki, ki pa se ne bi nikoli vrnili na Zemljo. Vrednost projekta je bila ocenjena na okoli 6 milijard ameriških dolarjev.

Umetniški prikaz vesoljskega plovila Phoenix Nase med pristankom na Marsu. Vir: Wikipedia/NASA.

Toda, projekt je bil že od vsega začetka tarča ostrih kritik iz celega sveta. Znanstveniki, inženirji in strokovnjaki iz vesoljske industrije so opozarjali na logistične težave, pomanjkanje ključnih konceptov, strojne opreme in celo na zdravstvena tveganja, ki bi jih prinesel takšen podvig. Mnogi so celoten projekt označili za samomorilsko misijo.

Ko je Mars One objavilo razpis za bodoče astronavte, je trdilo, da se je nanj prijavilo več kot 200.000 ljudi. Toda do 9. septembra 2013 jih je le 4.227 plačalo prijavnino in oddalo javne videoposnetke, v katerih so pojasnjevali, zakaj želijo na Mars. Prijavnina je znašala med 5 in 75 USD, odvisno od BDPja države prijavitelja. Kandidati so nato morali opraviti zdravniški pregled ter zelo kratek intervju preko aplikacij Skype in SparkHire.
Predvideno je bilo, da naj bi izbranih 40 kandidatov preživelo devet dni v izolacijski enoti, z namenom, da bi jih opazovali, kako se obnašajo v dolgotrajni izolirani tesni skupnosti. Nadalje bi 30 od njih opravilo še zadnji intervju o primernosti za življenje na Marsu in na koncu bi štiriindvajsetim ponudili redno zaposlitev pri Mars One, kjer bi delali kot astronavti.

Treba je poudariti, da Mars One ni bilo tehnološko podjetje in ni imelo nobene opreme, potrebne za izvedbo dotičnega projekta. Njihovi predstavniki so navajali, da bo misijo izstrelilo podjetje SpaceX, da bo robotski pristajalnik izdelalo Lockheed Martin po zasnovi, uporabljeni pri NASA-inih misijah Phoenix in InSight, komunikacijski orbiter pa naj bi proizvedlo podjetje Surrey Satellite Technology Limited.

Mars One je projekt financiralo iz različnih virov, kot so bile prijavnine, donacije zasebnih vlagateljev, avtorske pravice in tudi prodaja pravic za prihodnje televizijske prenose. Predlagali so namreč globalni resničnostni šov, s katerim bi financiral odpravo, ki pa ga niso nikoli izvedli. Od najave projekta leta 2012 do stečaja leta 2019 naj bi podjetje Mars One prejelo skupno več deset milijonov dolarjev.

Ni popolnoma jasno, kako resen projekt je bila odprava Mars One. Celoten projekt je vodilo podjetje z le štirimi zaposlenimi. Čeprav sta korporaciji Lockheed Martin in Surrey Satellite Technology potrdili, da sta v začetni fazi z Mars One podpisali nekaj pogodb, sta hkrati zagotovili, da so se te iztekle konec leta 2013 in da nadaljnjih ponudb za pogodbe za robotske misije nista prejeli. Leta 2014 je skupina strokovnjakov z MIT poudarila, da Mars One ne razvija tehnologij potrebnih za misijo na Mars in da tako ni bilo jasno, za kaj bi se sploh urili izbrani astronavti. Pravne in finančne projekta težave so se končale s stečajem in razpustitvijo podjetja leta 2019.

Bigelow Aerospace: Prenapihnjene obljube

Še en ameriški milijarder, Robert Bigelow, je leta 2013 vstopil v tekmo za vesoljske milijone. Bigelow, ki je lastnik verige hotelov ter manjših nastanitev, je dobil idejo, da bi izdeloval cenovno dostopne napihljive module, ki bi jih lahko uporabili na Mednarodni vesoljski postaji (ISS), v prihodnje pa bi služili kot bivalne enote, v katerih bi premožni turisti v vesolju preživljali počitnice.

Po navedbah podjetja Bigelow Aerospace, naj bi bili njihovi napihljivi moduli trpežnejši tistih s trdimi stenami. To naj bi bilo posledica dejstva, da bi moduli bili narejeni iz večih plasti tkanine Vectran, ki je močnejša in trpežnejša celo Kevlarja – močne, toplotno odporne sintetične tkanine, ki je v 70. letih zamenjala jeklo v dirkalnih pnevmatikah.

Koncept vesoljske bivalne enote TransHab, ki ga je razvila NASA in je bil osnova za razbvoj modula BEAM. Vir: Wikipedia/NASA.


Drugi razlog za domnevno večjo trpežnost napihljivih modulov je, da naj bi njihove stene bolje prenašale udarce mikrometeoroidov. V laboratorijskih testih so delci, ki bi prebili standardne materiale iz katerih je narejen ISS, prodrli le do polovice debeline sten Bigelowovih modulov.

Do leta 2010 je Bigelow v podjetje vložil 180 milijonov dolarjev, do leta 2013 pa že 250 milijonov dolarjev svojega osebnega premoženja. NASA je februarja 2010 izkazala zanimanje za napihljive module in je decembra 2012 podpisala pogodbo z Bigelow Aerospace v višini 17,8 milijona dolarjev za razvoj modula BEAM (Bigelow Expandable Activity Module), ki je bil nato dejansko nameščen na ISSju aprila 2016 in “napihnjen” maja 2016.

Podjetje je za svoje dosežke prejelo številna priznanja, med drugim nagrado Innovator Award fundacije Arthur C. Clarke (2006) in Space Achievement Award (2007). Kljub vsemu pa je marca 2020 Bigelow Aerospace zaradi pandemije COVID-19 odpustilo vseh 88 zaposlenih in je danes praktično neaktivno. Lastništvo modula BEAM je bilo preneseno na NASIN Johnson Space Center.

Teledesic: Veliko pred svojim časom

Zadnja zgodba govori o viziji, s katero so predlagatelji poskušali povezati svet. Začelo se je leta 1994, ko je podjetnik Craig McCaw skupaj z vlagatelji, med katerimi je bil tudi Bill Gates, ustanovil podjetje Teledesic Corporation. To naj bi v nizkozemeljske orbite vtirilo konstelacijo satelitov, s katerimi bi po vsem svetu zagotavljali dostop do interneta, ki bi se po hitrosti lahko kosal s tistim, ki ga omogočajo optična vlakna. Omrežje naj bi sestavljalo 840 satelitov na višini 700 km, ki bi bili opremljeni z majhnimi antenami za dvosmerne povezave. S tem naj bi zagotovili hitrost nalaganja podatkov (download) 720 Mbit/s, medtem, ko bi podatke lahko pošiljali (upload) s hitrostjo 100 Mbit/s. Skupna vrednost projekta je bila ocenjena na približno 9 milijard USD. Zaradi visokih stroškov so leta 1997 načrtovani satelitsko konstelacijo oklestili na 288 satelitov, ki bi delovali na višini 1400 km.

Zasnova satelitov Teledesic. Vir: Wikipedia.

Dejansko je bil izdelan le en satelit, ki je bil izstreljen 26. februarja 1998 iz baze Vandenberg z raketo Pegasus-XL v skoraj polarno sončno sinhrono tirnico. Za posredovanje podatkov je uporabljal Ka frekvenčni pas (28,6–29,1 Gigahercov) in je deloval do 9. oktobra 2000.

K propadu projekta Teledesic so prispevali visoki stroški ter pomanjkanje finančnih sredstev. Med drugim so potencialne vlagatelje pregnali stečaji podobnih omrežij, kot sta Iridium (66 satelitov) in Globalstar (48 satelitov). Teledesic je 1. oktobra 2002 tudi uradno ukinil celoten projekt.

Dodatna čtiva za najbolj radovedne

Globalstar, Wikipedia.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑