Vesolje pogosto dojemamo kot neskončno praznino, pa vendar so tirnice okoli Zemlje vse bolj natrpane. Od začetka vesoljske dobe leta 1957 smo v vesolje izstrelili več kot 20.000 satelitov, pri čemer jih kar 70 % še vedno kroži okoli našega planeta. Zaradi neljubih preteklih dogodkov, kot so trki med plovili, eksplozije ali njihovo namerno uničenje, se danes v orbitah okoli Zemlje nahaja več kot 50.000 predmetov, večjih od 10 cm, več kot milijon kosov v velikosti manjšega vijaka in več kot sto milijonov delcev v velikosti 1 mm. Kljub svoji majhnosti so ti delci izjemno nevarni.
Ta oblak vesoljskih odpadkov predstavlja naraščajočo grožnjo delujočim satelitom in prihodnjim vesoljskim misijam. Razlog za to je izjemno velika hitrost delcev, ki lahko doseže tudi 28.000 km/h – dovolj, da usodno poškoduje delujoči satelit ali ogrozi življenja astronavtov na Mednarodni vesoljski postaji.
Število delcev v Zemljini okolici glede na njihovo velikost. Vir: Evropska vesoljska agencija.
Obseg “prometa” v Zemljini okolici se hitro povečuje, predvsem zaradi pojava komercialnih megakonstelacij satelitov, kot je Starlink. Predvideva se, da bo do leta 2030 Zemljo obkrožalo kar 100.000 plovil. Čeprav je veliko teh naprav zasnovanih tako, da ob koncu življenjske dobe zgorijo v ozračju, se nevarnost trkov še naprej povečuje. Tako smo že sprožili verižno reakcijo trkov, ki ustvarjajo vedno več vesoljskih smeti, zaradi česar bi lahko že kmalu določene tirnice postale popolnoma neuporabne.
To pa ne predstavlja težav le za vesoljske agencije. Naše vsakdanje življenje je močno odvisno od tehnologij v vesolju, kot so GPS-navigacija, telekomunikacije, letalski in ladijski promet, spremljanje vremena, bančne transakcije itd. Za nemoteno delovanje teh storitev je ključno varno delovanje satelitov.
Evropska vesoljska agencija (ESA) v svojem zadnjem poročilu o vesoljskih smeteh predlaga več ukrepov, med njimi nenehno spremljanje vesoljskih odpadkov, razvoj tehnologij za preprečevanje trkov in načrtovanje misij za odstranjevanje vesoljskih smeti. ESA se zavzema tudi za sprejem mednarodnih predpisov, ki bi satelitske operaterje zavezali k varnemu odstranjevanju odsluženih satelitov in raket.
Napredek je sicer počasen – res je, da vse več plovil po končanju svojih misij nadzorovano vstopi nazaj v ozračje, kjer zgorijo, toda to odpira novo vprašanje. Med njihovim razgrajevanjem se namreč v atmosfero sproščajo različne kovine in kemikalije. Kakšen vpliv ima to na ozračje, pa za zdaj ostaja v veliki meri neznanka.
Za rešitev tega zapletenega in perečega problema bo potrebno globalno sodelovanje, ki bo spodbudilo razvoj novih tehnologij in povečalo zavedanje, da je vesolje omejen skupni vir, ki ga moramo zaščititi za prihodnje generacije.
Vir: Evropska vesolsjka agencija
soncniblog.com 