Leta 2015 je ameriški senat sprejel zakon poznan kot Space Act, ki državljanom ZDA podeljuje pravico do lastništva naravnih virov, ki jih uspejo pridobiti v vesolju. Gre za vire, kot so voda, minerali in celo redke kovine najdene na asteroidih. Na prvi pogled bo morda dejali, da gre samo za še en zakon, vendar Space Act dejansko pomeni začetek nove vesoljske tekme. Tokrat ne gre ne za zastave, ne za slavo, temveč za lastninske pravice in dobiček.
Zakon je napisan tako, da se skrbno izogiba kršitvi Sporazuma o vesolju iz leta 1967, po katerem države ne smejo razglasiti suverenosti nad nebesnimi telesi. Sporazum so prvotno podpisale ZDA, Združeno kraljestvo in Sovjetska zveza, danes pa ga je ratificiralo že 115 držav. Ta med drugim določa, da mora biti vesolje namenjeno miroljubni uporabi, dostopno vsem narodom in brez možnosti nacionalne prisvojitve.
Toda vsebina sporazuma dopušča veliko prostora za interpretacije, ko gre za zasebni sektor. Čeprav prepoveduje državam, da si lastijo ozemlja v vesolju, izrecno ne prepoveduje podjetjem ali posameznikom, da si prisvajajo vesoljske naravne vire. Zakonodajalci so se leta 2015 zavedali te pomanjkljivosti, zaradi česar so v zakon zapisali, da ZDA ne razglašajo lastništva nad nobenim nebesnim telesom, temveč da le podpirajo svoje državljane, ki delujejo v skladu z nacionalno in mednarodno zakonodajo.
Psička laika, prva žival v vesolju.
Leta 2020 je takratni predsednik Donald Trump ko je izdal izvršni ukaz, v katerem je izjavil, da ZDA ne obravnavajo vesolja kot »globalno skupno dobro«, kar v praksi pomeni nespoštovanje sporazuma iz leta 1967. Istega leta so ZDA predstavile pobudo imenovano Sporazum Artemis – skupek nezavezujočih dogovorov, ki jih je do zdaj podpisalo 54 držav. Ti dogovori določajo pravila vedenja v vesolju. Kritiki menijo, da Sporazum Artemis močno favorizira ameriške, predvsem komercialne interese ter briše mejo med miroljubnim raziskovanjem vesolja in njegovim komercialnim izkoriščanjem.
Leta 2024 je think tank (možganski trust) Common Wealth objavil poročilo z naslovom Vesoljske vojne, v katerem opozarja na naraščajoče zavezništvo med milijarderji kot sta Elon Musk in Jeff Bezos, zasebnimi podjetji in vplivneži, ki si skupaj prizadevajo razširiti zemeljske lastninske strukture v vesolje. Njihova strategija je preprosta in preveč domača: deluj hitro, bodi prvi, doloći pravila in izzovi ostale, da te dohitijo.
Zasebna podjetja kujejo načrte za rudarijenje luninega ledu za gorivo, helija-3 za jedrsko fuzijo in redkih kovin z asteroidov. Za zdaj so ti podvigi še daleč od gospodarne izvedbe. Gre predvsem za strateško pozicioniranje – kdo bo prvi in kdo bo postavil pravila.
Rastejo tudi skrbi, da bi »komercialne« dejavnosti lahko prikrivale militarizacijo vesolja. Pogodba iz leta 1967 sicer prepoveduje orožje za množično uničevanje in vojaške dejavnosti na nebesnih telesih, vendar ne prepoveduje vseh vojaških operacij v vesolju, niti ne preprečuje državam ustanavljanja vesoljskih vojaških sil ali nameščanja konvencionalnega orožja v vesolju.
Vendar ne gre zgolj za militarizacijo in izkoriščanje virov. Pogodba določa tudi, da morajo države sprejeti ukrepe za preprečevanje škodljivega onesnaževanja vesolja, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi.
Nekatera podjetja so to določbo v preteklosti že prekršila:
- Leta 1999 je NASA namerno strmoglavila sondo blizu Luninega južnega pola, ki je vsebovala pepel astronoma Eugena Shoemakerja.
- Leta 2019 je izraelska zasebno financirana sonda Beresheet trčila na Luno in raztresla človeški DNK ter mikroskopske počasnike (tardigrade), kar je sprožilo vprašanja o biološkem onesnaženju našega naravnega satelita.
- Januarja 2024 je NASINA misija Peregrine Mission One ponesla na Luno človeške ostanke in vzorce DNK. To je sprožilo ostro nasprotovanje naroda Navajo, ki takšna dejanja šteje za skrunitev njim svete Lune. NASA je pozneje v posebni izjavi trdila, da vsebine tovora ni mogla preveriti, saj je pripadal zasebnemu podjetju.
Neizogibno se pojavlja vrsta vprašanja o tem, kdo odloča, kaj je sveto, kaj znanstveno in kaj je lahko naprodaj? Bi bilo treba zasebna podjetja kaznovati za odlaganje človeških ostankov in bioloških snovi na Luni? Ker se meja med raziskovanjem in izkoriščanjem vse bolj briše, bo prihodnost vesolja morda odvisna od tega, ali ga bomo obravnavali kot skupen človeški podvig – ali kot naslednjo zlato mrzlico.
soncniblog.com 