SONČNA NEVIHTA V TEKU

Kratek povzetek dogodka

Napoved polarnih sijev
Območja vidljivosti:
Visoka verjetnost:[Insertar fecha y hora UTC]
Srednja verjetnost:[X1.5, M5.0, etc.]
Nizka verjetnost: AR [número]
Najboljši del dneva za opazovanje: Med 22.00 in 02.00 uro.

Cheetah!Cheetah!

Podrobnosti o koronarnih izbruhih snovi:
Datum in ura:Insertar fecha y hora UTC
Razvrstitev:[halo, halo parcial]
Ocenjeni čas prihoda: [Insertar fecha y hora UTC]

Cheetah!


Podrobnosti o Sončevih bliščih:
D:atum in ura:[Insertar fecha y hora UTC]
Razvrstitev:[X1.5, M5.0, etc.]
Izvorno aktivno območje:AR [número]
Koordenade:[N15W30, etc.]

Cheetah!

Vesoljsko vreme

Opis pojma vesoljsko vremene zavisi od tega, kdo ga opisuje. Tukaj so definicije nekaterih najpomembnejših agencij:
NOAA
Fluktuacije v medplanetranem prostoru med Soncem in Zemljo, še posebej tiste, ki vplivajo na sisteme in tehnologije na Zemlji in v njeni okolici. Vesoljsko vreme se na spremembe kjerkoli med Sončevim površju in Zemljo.
NASA
Okoljski pogoji v vesolju, na katere vpliva Sončeva dejavnost.
ESA
Pogoji v medplanetarnem prostoru, katerih vzrok je Sonce, ter njihov vpliv na telesa v Osončju.

Sončev cikel

Sončev cikel je približno enajstletno obdobje med katerim se spreminja intenzivnost Sončeve aktivnost. Najstarejši indikator te aktivnosti so Sončeve pege, katerih število med ciklom močno niha. Ko se na Soncu pojavi veliko peg, govorimo o Sončevem maksimumu, ko pa so te praktično odsotne, pa o Sončevem minimumu. Sončev cikel je obdobje med dvema maksimuma oziroma minimuma. V tem obdobju se spremeni tudi skupni izsev Sonca, ki je med maksimumi za 0,1 % višji kot med minimumi. Mnogo večja je sprememba izseva Sonca če se omejimo le na ultraviolično svetlobo, saj ta nihanja dosežejo kar 100 %. Med ostalimi indikatorji Sončeve aktivnosti sta pogostost Sončevih bliščev in koronarnih izbruhov snovi ter pojav aktivnih območij v Sončevi koroni, ki jih je več med maksimumi. Sončeve cikle številčimo. Februarja leta 1755 se je začel Sončev cikel #1, trenutno pa poteka Sončev cikel 25.

Število Sončevih peg na Soncu od leta 1700 do danes.
Videz Sonca v ultravijolični svetlobi med Sončevim ciklom #23.

Koronarni izbruhi snovi

Izbruhi koronarne snovi (anglešo Coronal Mass Ejections, CME)so ogromni oblaki ioniziranega plina ter magnetnega polja iz Sončeve korone, ki po Osončju potujejo s hitrostmi, ki lahko presegajo 2000 kilometrov na sekundo. Če dosežejo naš planet, povzročijo motnje v njegovi okolici.
Do izbruhov koronarne snovi prihaja pogosteje med maksimumi Sončeve aktivnosti, ko se vsak dan zgodi kar nekaj teh pojavov. Po drugi strani se med Sončevimi minimumi v povprečju zgodi le en izbruh na teden. Vsak izbruh ne povzroči geomagnetne nevihte. Prvi pogoj, da do tega pride, je, da je izbruh usmerjen proti Zemlji in jo sčasoma tudi doseže. Drugi pogoj je čim višja hitrost izbruha. Tretji pogoj je pravilna konfiguracija magnetnega polja v samem izbruhu. Le-to mora biti čim bolj intenzivno ter vsaj deloma usmerjeno v smeri, ki je nasprotna orientaciji Zemljinega magnetnega polja. Za močnejše geomagnetne nevihte je potrebno, da taka konfiguracija vztraja čim dlje.

Sončevi blišči

Sončevi blišči so nenadni in kratkotrajni (nekaj ur) pojavi, ko del Sonca zasveti veliko močneje od okolice. Med temi dogodki se sprosti ogromno energije v obliki elektromagnetnega sevanja v vseh delih spektra, od radijskih valov, vidne svetlobe pa do rentgenskih žarkov. Predvsem rentgenska svetloba lahko povroči, da se močno poveča stopnja ionizacije plasti D Zemljine ionosfere, ki se nahaja na višinah med 48 km in 90 km. To lahko vpliva na propagacijo radijskih valov, zaradi česar prihaja do poslabšanja ali prekinitve radijskih signalov.

Razvrščanje Sončevih bliščev

Sončeve blišče razvrščamo glede na njihovo jakost v rentgenskih žarkih (valovne dolžine med 1 in 9 nanometri), ki jo izmerijo sateliti GOESS. Razrede označimo s črkami A, B, C, M in X. Vsak razred ima deset podrazredov, ki jih označimo s številkamo od 0 do 9. Izjema je razred X, katerega podrazredi nimajo zgornje meje. V povprečju pride do blišča razreda M1 2000 krat med Sončevim ciklom, blišč razreda X1 pa se med istim obdobjem zgodi le osemkrat.
Najbolj intenziven blišč, ki smo ga kadar koli izmerili, je bil klasificiran kot X45 in se je zgodil 28. oktobra 2003.

Geomagnetne nevihte

Izraz »magnetna nevihta« je skoval nemški znanstvenik Alexander Von Humboldt s čimer je poimenoval kratkotrajna, močna in hitra nihanja Zemljinega magnetnega polja. Danes izrazu magnetna nevihta dodajamo predpono “geo-“, s čimer poudarimo, da gre za spremembe Zemljinega magnetnega polja. Ti dogodki spadajo med pojave, ki jih poznamo s skupnim imenom vesoljsko vreme. Povzročitelji najintenzivnejših geomagnetnih neviht so izbruhi koronarne snovi.

Razvrščanje geomagnetnih neviht na lestvici NOAA

G1 (Šibke): Polarni siji so vidni na večjih geografskih širinah. Zanemarljiv vpliv na tehniloške sisteme.
G2 (Zmerne): Polarnih siji na geografskih širinah do 55°, možne motnje v električnih omrežjih.
G3 (Intenzivne): Polarnih siji na geografskih širinah do 50°, težave s signalom za navigacijo in sateliti.
G4 (Hude): Polarnih siji na geografskih širinah do 45°, resne težave v sistemih za prenos električne energije.
G5 (Ekstremne): Polarnih siji na geografskih širinah do 40°, možen kolaps električnih omrežij, škoda na satelitih.

Razvrščanje geomagnetnih neviht glede na indeks Dst

Z indeksom Dst (Disturbance Storm Time) merimo povprečno raven nihanj vodoravne komponente Zemljinega magnetnega polja na globalni ravni. Ta indeks temelji na meritvah, opravljenih na izbranih magnetnih observatorijih, ki se nahajajo na nizkih geografskih širinah, blizu ekvatorja. Med geomagnetno nevihto vrednosti tega indeksa postanejo negativne. Indeks Dst neprekinjeno spremlja »Data Analysis Center for Geomagnetism and Space Magnetism« v Kjotu na Japonskem.

Šibke: Vrednost indeksa Dst >-50 nT. Delež med vsemi geomagnetnimi nevihtami: 44 %.
Zmerne: Vrednost indeksa Dst med -50 nT in -100 nT. Delež: 31,9 %.
Intenzivne: Vrednost indeksa Dst med -100 nT in -200 nT. Delež: 20,0 %.
Hude: Vrednost indeksa Dst med -200 nT in -350 nT. Delež:4,1 %.
Extremne: Vrednost indeksa Dst nižja od -350 nT. Delež: 0,55 %.

Polarni siji

Polarni siji so eden najlepših pojavov povezanih z vesoljskim vremenom. Čeprav se lahko pojavijo tudi v obdobjih nizke Sončeve aktivnosti, so pogostejši, ko je Sonce bolj aktivno, najsvetlejši pa se zgodijo med geomagnetnimi nevihtami.
Polarni siji nastanejo zaradi vstopa nabitih delcev iz Sončevega vetra v Zemljino atmosfero. Ti delci trkajo z atomi in molekulami kisika ter dušika, zaradi česar ti oddajajo svetlobo različnih barv:

Modra/vijolična: dušik na približno 100 km.
Rožnata: mešanica dušika in kisika.
Zelena: kisik na približno 100–300 km višine (najpogostejša).
Rdeča: kisik na približno 300–400 km (pri močnih aurorah).

Učinki vesoljskega vremena na Zemlji

Poleg pojava spektakularnih olarnih sijev vesoljsko vreme pomembno vpliva na naše tehnološke sisteme:

Nasveti za fotografiranje polarnih sijev

  • Odpravi se na temna območja, daleč od svetlobno onesnaženih mest.
  • Opazuj nebo v smeri proti severu (na severni polobli) ali proti jugu (na južni polobli).
  • Najboljši čas za opazovanje: med 22.00 in 02.00 po lokalnem času.
  • Uporabi aplikacije za sledenje polarnmism sijem v realnem času.
  • Za fotografiranje: stojalo, dolg čas osvetlitve (10–30 s), visoka občutljivost ISO (1600–3200), široka zaslonka (f/2.8 ali manj).

Zanimiva dejstva

  • Priljubljeni izraz »severni sij« (aurora borealis) je skoval Galileo Galilei leta 1619. Beseda aurora izvira iz imena rimske boginje zore, Aurore, medtem ko borealis izhaja iz imena grškega boga severnega vetra, Boreasa.
  • Kapitan James Cook (1728–1779) je bil prvi, ki je poročal o pojavu polarnih sijev na južni polobli, ki jih danes poznamo kot južni siji (aurora australis). Beseda australis izvira iz imena rimskega boga južnega vetra, Austerja.
  • Najintenzivnejša geomagnetna nevihta 20. stoletja se je zgodila maja 1921, z ocenjenim indeksom Dst –907 nT.
  • Najintenzivnejša geomagnetna nevihta moderne dobe je bil Carringtonov dogodek, ki se je zgodil 1. septembra 1859, z ocenami za Dst med –850 in –1600 nT.
  • Leta 1972 je geomagnetna nevihta povzročila eksplozijo 4000 podvodnih min vzdolž obale Vietnama.
  • Leta 1989 je geomagnetna nevihta povzročila popoln izpad elektrike v kanadski provinci Quebec, ki je trajal od 8 do 12 ur.
  • Najmočnejši opazovan izbruh Sonca do danes je bil razreda X4 zgodil pa se je 28. oktobra 2003.
  • Obstajajo dokazi o še močnejših izbruhih v daljni preteklosti, povezanih s t. i. Miyakijinimi dogodki. Izbruh iz leta 774 je bil ocenjen na X285 ±140, kar kaže na izjemno močno Sončevo aktivnost.
  • Miyakijin dogodek leta 993 je bil ključen za natančno določitev obdobja, ko so Vikingi živeli v Terranovi v Kanadi. Danes se tam nahaja arheološko najdišče L’Anse aux Meadows.
  • Najstarejši znani Miyakijin dogodek se je zgodil pred približno 14,300 leti. Dokazi o njem so bili najdeni v napol fosiliziranih deblih dreves v rečni strugi Drouzet na jugu Francije.
  • Med geomagnetnimi nevihtami se nad polarnimi območji močno poveča intenzivnost delcev visokih energij, kar lahko ogrozi zdravje potnikov ter članov posadk na čezpolarnih letih. Med najbolj ogroženimi so nosečnice.
  • Zaradi geomagnetnih neviht letalske družbe spremenijo trase čezpolarnih letov, kar jih vsakič lahko stane tudi 100.000 USD.

Viri

Več zgodb povezanih z vesoljskim vremenom na Sončnem blogu:

Viri podatkov in slikovnega materiala:

Podatki v živo:

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑