Objavljena prva fotografija Vesoljskega teleskopa James Webb, ki ponuja vpogled v zgodnje otroštvo vesolja!

Kaj so nam o vikingih razkrili skrivnostni delci iz vesolja?

Zgodba iz vesolja

Evropejci ter državljani ZDA smo navajeni slaviti Krištofa Kolumba kot odkritelja ameriškega kontinenta. Toda geološko najdbišče L’Anse aux Meadows na Novofunlandskem otoku v Kanadi pripoveduje zgodbo o vikinški oziroma nordijski koloniji, ki je obstajala v obdobju, ki je trajalo le 10 let in je bilo z nekoliko negotovosti umeščeno med leti 990 in 1050. Bolj natančno obdobja bivanja Vikingov v današnji Kanadi ni bilo moč določiti. Oktobra letošnjega leta pa je skupina znanstvenikov objavila članek v reviji Nature[1], v katerem so opisali metodo, s katero so lahko z veliko natančnostjo določili, kdaj so Vikingi dejansko bili prisotni v Kanadi. Margot Kuites in sodelavci so dokazali, da so Nordijci na tem kontinentu zagotovo živeli leta 1021, pri tem odkritju pa jim je pomagal precej nepričakovan zaveznik – kozmični delci.

Že veš, katero je ognjeniško najbolj dejavno nebesno telo v Osončju?

Gre za Io, tretjo največjo Jupitrovo luno. Ognjeniška aktivnost je posledica Jupitrovega gravitacijskega privlaka, ki nenehoma razteza Io, zaradi česar je lunina notranjost zelo vroča. Lava iz njene notranjoste pa na površju te lune pušča trajen pečat v obliki – sipin.

Če na Zemlji sipine iz peska gradi predvsem veter, pa na Iu tega praktično ni, saj je njena atmosfera preredka. Se pa na njenem površju nahajajo tanke plasti zamrznjenega žveplovega dioksida. Ko ta pride v stik z lavo, se zgodijo močne explozije, ki na površje lune ponesejo peščena zrna velikosti med 20 mikrometrov in enega centimetra. Ta nato tvorijo do trideset metrov viske sipine.

Podobne sipine najdemo tudi na Plutonu in kometu 67P/Churyumov–Gerasimenko, ki prav tako nimata goste atmosfere.

Preberi več na https://t.co/JRw3pxS7OU.

Vse kaže, da je bil Jupiter v “otroštvu” – kanibal.

Znanstveniki so na podlagi podatkov NASINE misije Juno dokončno ugotovili, kako je nastal največji planet v Osončju. Vse kaže, da je Jupiter v prvih nekaj milijonih let po nastanku Osončja na veliko “požiral” planetezimale – kamnita telesa s premerom nekaj kilometrov, ki so v takratnem obdobju delovala kot semena iz katerih so nastajali planeti.

Do sedaj sta prevladovali dve teoriji, ki sta razlagali nastanek Jupitra. Prva je t.i. teorija gramoza, po kateri naj bi Jupiter nastal z akrecijo kamnitih delcev, ki so v resnici imeli velikosti balvanov (angleško boulder). Druga teorija predvideva, da je mladi Jupiter požiral planetezimale.

Notranjosti Jupitra ni mogoče neposredno opazovati zaradi planetove izjemno goste atmosfere. Znanstveniki so sedaj analizirali majhna nihanja v jakosti Jupitrovega gravitacijskega privlaka, ki so v celoti posledica porazdelitve snovi v trdnem jedru planeta. Ti podatki so pokazali obstoj visokih koncentracij težkih elementov, ki so v planetovo notranjost lahko prispeli le s planetezimali. Ti elementi predstavljajo med 3 % in 9 % planetove mase, kar je enako 11 do 30 Zemljinim masam.

Odkritje je še posebej pomembno, saj gre za največji planet v Osončju, ki je pomembno prispeval k današnji podobi Osončja. Hkrati bi lahko omenjeno odkritje pomenilo, da so na podoben način nastali tudi Saturn, Uran in Neptun.

Več na tej povezavi: https://www.space.com/jupiter-ate-baby-planets-while-growing

Že veš, čemu rečemo Marsova dihotomija?

To je uganka, ki že desetletja muči znanstvenike, gre pa za geografske in geološke razlike mad severno in južno poloblo rdečega planeta. Južna polobla je namreč gosto posejana s kraterji, njeno površje v povprečju leži 5,5 km višje od tistega na severni polobli, Marsova skorja pa je na jugu približno 25 km debelejša.
O vzroku za dihotimijo je bilo že veliko napisanega. Nekateri so predlagali da je v daljni preteklosti na Mars padel ogromen meteorit in da se je severna polobla dobsesedno stalila, zaradi česar je tam nastal ogromen ocean magme. Spet drugi so predlagali, da je dihotomija posledica konvekcije v Marsovem plašču ali tektonike plošč v obdobju, ko je planet šele nastal.
Dihotomija Marsa je zelo dobro vidna na spodnji sliki, ki je narejena na podlagi meritev misije Mars Global Surveyor. Barve predstavljajo “nadmorsko” višino (odstopanja od povprečne višine Marsovega površja). Modra barva predstavlja nizka območja in prevladuje na severni polobli. Rdeča in bela barva predstavljata najvišje ležeča območja, pri čemer izstopajo ognjeniki na planoti Tharsis na levi strani slike.

Dan, ko je izginil Sončev veter

Zgodba iz vesolja

Sončev veter je ioniziran plin, ki nenehno odteka s Sonca v medplanetarni prostor. Na njegov obstoj so astronomi sumili že v 19. stoletju, vendar so opazovalni dokazi prišli šele z začetkom vesoljske dobe. Sončev veter polni ves prostor med planeti. Na poti od Sonca navzven ta plin naleti na ovire, kot so magnetna polja planetov in okoli njih ustvari votline, ki jih imenujemo magnetosfere. Njegova hitrost niha med približno 300 in 800 km/s. Ta plin okoli Osončja ustvari še eno votlino, ki jo imenujemo heliosfera in katero sta do sedaj zapustili le dve plovili – Voyager 1 in 2. Nenadno dolgotrajno izginotje Sončevega vetra bi na dolgi rok lahko imelo resne posledice tudi za življenje na Zemlji. Do takega izginotja na srečo še nikoli ni prišlo, je pa 11. maja leta 1999 Sončev veter skorajda izginil. Dogodek nam služi kot opomin o tem, kako malo dejansko vemo o tem vetru ter njegovem vplivu na naša vsakdanja življenja.

Podnebne spremembe na Zemlji 6– Sončeva aktivnost in kozmični delci

Zgodba iz vesolja

Da se Sončeva aktivnost spreminja s časom, so znanstvenik ugotovili v 17. stoletju, takoj po odkritju teleskopa. Že Galileo Galilei je opisal temna območja na Sončevem površju in z njihovo pomočjo določil vrtilno dobo Sonca. Nemški astronom Heinrich Schwabe (1789-1875) je odkril, da se število Sončevih peg spreminja s povprečno periodo 11 let. Temu danes rečemo cikel Sončeve aktivnosti, Sončev cikel ali tudi Schwabov cikel.

Mars se trese!

Nekaterim znanstvenikom so se 4. maja letos uresničile sanje! Seizmometer na NASINEM roverju InSight, ki proučuje notranjost rdečega planeta, je zaznal potres pete magnitude. Dogodek je trajal kar šest ur. Ne le, da gre za najmočnejši izmerjeni potres na Marsu, količina energije, ki se je med potresom sprostila je bila kar deset krat večja od prejšnjega rekorderja.

InSight je do sedaj zaznal skoraj 800 potresov, ki so znanstvenikom priskrbeli pomebne informacije o Marsovi notranjosti. Danes vemo, da ima planetovo jedro polmer je 1830 km in da je tekoče, da ga obdaja 1560 km debel plašč in da je debelina Marsove skorje med 20 in 37 km.

Vesoljsko steklo v puščavi Atacama?!

Zgodba iz vesolja

Leta 2012 so znanstveniki v puščavi Atacama odkrili območja posejana s kamninami, ki sestojijo iz zvitih in zavitih silikatnih stekel. Izkazalo se je, jih je tja prinesel skrivnosten obiskovalec iz vesolja.

Delci so naloženi na geološke plasti, ki so nastale proti koncu pleistocena, torej geološke dobe, ki se je končala pred 11,700 leti, na Zemljo pa padli v časovnem razmaku od nekaj minut do največ nekaj ur. Kemična analiza je pokazala, da gre za meteorite, ki izvirajo z enega samega kometa. Nekateri menijo, da je njegov padec povzročil veliko izumrtje tamkajšnje megafauna (torej živali, katerih teža presega 46 kg).

Znanstveniki so podrobno analizirali posnetke misije New Horizons, ko je le-ta letela mimo pritlikavega planeta Plutona. Na njih so našli enigmatične “kupole” s premerom od 30 pa več kot 100 km, ki se dvigajo med 1 in 7 km nad površino tega nebesnega telesa.

Gre za dokaj “mlada” območja na Plutonu, To vemo zato, ker na njih, za razliko od starejših regij, skorajda ni najti kraterjev.

Znanstveniki zdaj menijo, da gre za formacije, ki nastanejo zaradi delovanja ledenih ognjenikov oz. krioognjenikov, kar je presenetljivo. Za to je namreč potrebna tekoča voda, ki pa je na Plutonu naj ne bi bilo, saj je njegova površinska temperatura kar med 240 ter 210 stopinj C pod ničlo.

Če na Plutonu res obstajajo krioognjeniki, to pomeni, da je notranjost tega telesa veliko toplejša, kot smo domnevali do sedaj. Od kod prihaja ta toplota, pa zeankrat obtaja skrivnost.

Več tukaj.

Že veš…

… da Plutonov polmer meri približno 1200 km. Zunanja plast Plutona, ki v globino meri 300 km, povečini sestoji iz skal, ki so pomešane z velikimi količinami vodnega ledu.

10. maja 2022 je misija Solar Dynamics Observatory posnela Sončev blišč, ki je bil uvrščen v kategorijo X1. Gre za ogromne eksplozije na naí Zvezdi. Na posnetkih v vidni ter ekstremni ultraviolični svetlobi je vidna velika skupina Sončevih peg ter aktivno območje, kjer se je blišč tudi zgodil.

Blišče pogosto spremljajo izbruhi koronalne snovi, ki lahko na Zemlji povročijo ekstremno vesoljsko vreme. Mera za intenzivno Sončevih bliščev je izsev v rentgenski svetlobi. Delimo jih v razrede v razrede A, B, C, M in X, dodatno pa še v podrazrede, ki jihštevilčimo. Blišč X1 se zgodi le nekaj desetkrat med 11 letnim Sončevim ciklom. Pogosto jih spremljajo izbruhi koronalne snovi.

Blišča, ki se je zgodil 10. 5. ni spremljal izbruh, kljub temu pa gre za spektakularen dogodek. Vredno pozornosti in ogleda!